Zaradi zobnega kamna se bakterije lažje nabirajo in kopičijo v večjem številu, težje jih odstranimo, zato je vnetje stalno prisotno in parodontalna bolezen se hitreje pojavi.
Nastane z mineralizacijo mehkih zobnih oblog, ki jih s ščetkanjem ne odstranimo v celoti. Zobni kamen se ne pojavlja pri vseh ljudeh enako pogosto.
Nabiranje zobnega kamna je odvisno od čiščenja zob, gladkosti površine in sestave sline. Če slina vsebuje veliko kalcija in fosfata, ki povzročita mineralizacijo mehkih zobnih oblog, se pojavlja pogosteje.
Supragingivalni in subgingivalni zobni kamen
Ločimo supragingivalni (nad dlesnijo) in subgingivalni (pod dlesnijo) zobni kamen.
Supragingivalni zobni kamen je videti kot kremasto bela do temno rumena, celo rjava masa srednje trdote. Količina zobnega kamna je odvisna od količine zobnih oblog in od funkcije žlez slinavk, zato lahko največ supragingivalnega zobnega kamna najdemo ob izvodilih žlez slinavk. To so jezične strani spodnjih sprednjih zob in na ličnih straneh zgornjih zadnjih zob.
Subgingivalni zobni kamen je neviden, zaznamo ga s sondiranjem in je lahko viden na rentgenskem posnetku. Če dlesen umaknemo tako, da popihamo v žep oz. jo umaknemo z inštrumentom, se vidi rjavkasta do črna kalcificirana trda masa s hrapavo površino.
Odstranjevanje zobnega kamna
Zobni kamen je treba odstraniti pri zobozdravniku, in sicer s pomočjo ultrazvočnega čiščenja in peskanja zob.
Pogostost čiščenja je odvisna od posameznika do posameznika. Pri nekaterih lahko čistimo kamen na tri mesece, priporočeno pa je čiščenje vsaj enkrat letno. Po čiščenju so zobje gladki, kar olajša čiščenje zob in otežuje nabiranje bakterij.
Ker je zobni kamen prekrit z nemineralizirano plastjo bakterijskega plaka, povzroči vnetje dlesni. Dlesni postanejo pordele, otekle in krvaveče ob dotiku, zato moramo biti posebej pozorni na krvaveče dlesni med ščetkanjem.
Če se z dobro higieno in rednimi obiski pri zobozdravniku stanje ne pozdravi, lahko kamen povzroči umik dlesni, zobje postanejo podaljšani, bolezen pa napreduje do majavosti in vse do izgube zob.
Prvi znaki parodontalne bolezni
Prvi znaki parodontalne bolezni so obzobni žepi. Prirastišče dlesni se umika proti korenini, poveča se prostor med zobom in dlesnijo, kar predstavlja še dodatno mesto za zastajanje plaka in s tem dodatnih bakterij.
Pojavi se razgradnja kosti in tkiv, ki držijo zob v čeljusti. Ko so te strukture prizadete, je tkiva nemogoče popolnoma obnoviti.
Ljudje z napredovalo obliko parodontalne bolezni so veliko bolj nagnjeni k resnim zdravstvenim zapletom, kot so možganska kap, srčni infarkt, prezgodnji porod, nizka poporodna teža novorojenčka, oslabljen imunski sistem, kot ljudje z zdravimi obzobnimi tkivi.
Vzdrževanje dobre ustne higiene in redni obiski pri zobozdravniku nas lahko rešijo pred drugimi zdravstvenimi zapleti.
Živa Tatalović, dr. dent. med. v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem