Je izgorelost trend?

Zdi se, da je izgorelost danes skoraj nuja vsakega uspešnega človeka. Uspeh se meri po "work hard, play hard" standardih, ki velevajo, da MORAMO ogromno delati in se potem tudi MORAMO ogromno zabavati. Moramo potovati, dobro jesti, slediti hitri modi, se udeleževati dogodkov in obiskovati jogico za mamice z dojenčki. In vse skupaj moramo deliti še na družbena omrežja. 

Zaradi takšnega načina življenja ni čudno, da izgorelost doleti toliko ljudi. Biti vedno dosegljiv, delati toliko, da si lahko privoščiš vso to zabavo in obenem biti vedno nasmejan in popoln za družbena omrežja, je naporno. 

Ampak, ali je res tako naporno ali smo zgolj postali bolj leni in si želimo več zabave in manj dela? Je izgorelost način, da opravičimo svoj zaostanek za vrstniki, ki so uspešnejši? Je izgorelost samo trend, izgovor? 

Tudi sama sem tipična predstavnica svoje družbe. Svojo redno službo sem zamenjala za lastno podjetje in prva leta delala 24 ur na dan. Vmes sem bila mama majhni deklici in partnerka in gospodinja. Uspevalo mi je. Nekaj let so me vsi spraševali: ”Kako zmoreš?” Kaj kako zmorem? Saj moram! Pa še neskončno uživam! To je moje podjetje, to je tisto, kar imam rada! Vse sem zmogla. Kaj jamrate? Vse se da, če se hoče! Ne iščite izgovorov! Work hard, play hard! 

Pa je prišel tisti trenutek, da bi imela še enega otroka. Prvi splav, drugi splav, tretji splav… v enem letu. Diagnoza: psihosomatski vzroki. 

Napotnica za psihologinjo? Resno? JAZ potrebujem psihologinjo? Jaz, ki sem ponavadi tista, ki poslušam, svetujem in vedno vidim rešitev. Jaz, ki tako lepo vozim med materinstvom in poslom, pa še mi ostane čas za druženje in zame. Jaz, ki dnevno vodim pilates, vadbo za umirjanje in zdravega duha? Jaz, ki nikoli nisem pesimistična, vedno vidim le najlepše in nikoli ne ”jamram”? Zakaj bi JAZ potrebovala psihologinjo? In to na napotnico. 

Četrta nosečnost je lepo stekla. Ob pomoči psihologinje. Diagnoza je bila anksioznost. Izgorelost namreč še ni potrjena diagnoza pri Svetovni zdravstveni organizaciji. A vzrok je bil jasen: Ne ustavim se. Nikoli. 

Dobivati sva se morali redno. Komaj sem čakala te obiske. Da mi je povedala, da se lahko ustavim! Da nisem nikomur ničesar dolžna! Da se mi ni treba nikomur dokazovati! Niti sebi. Da lahko rečem NE!

Kaj se bo zgodilo, če se ustavim? Kaj se bo zares zgodilo? Česa se bojim? 

Danes sem za to izkušnjo hvaležna, saj drugače ne bi še ugotovila, kakšno življenje živim. Meni se je zdelo normalno. Obdana sem z enakimi ženskami, ki tudi toliko delajo. Poleg majhnih otrok. In kar je najhuje: od svojih partnerk, sodelavk oziroma zaposlenih sem vedno pričakovala isto! ”Če sem jaz lahko, boš pa tudi ti! Kaj nimaš časa? Vse je v prioritetah!”

Danes vem bolje. Danes poznam podobne zgodbe. Zgodbe o izpadlih laseh in zobeh, zgodbe o dolgoletnih bojih z izčrpanostjo, zgodbe o neplodnosti, zgodbe o takojšnjih hospitalizacijah. Večmesečnih. Vsem je skupno isto: Niso hoteli jamrati in so bili prepričani, da zmorejo! 

Zagotovo si izčrpanosti nisem izmislila. Če ne bi bilo splavov, se je ne bi niti zavedala. O njej sem začela razmišljati šele, ko se mi je poznala telesno. In z njo se bojujem že dve leti. Hitro spet zapadem v začarani krog stalne zaposlenosti z delom in zabavo. A zaradi pomoči, ki sem jo dobila, se danes znam zadržati, ustaviti in premisliti, če je res vredno.

Današnja družba se je spremenila tako hitro, da spremembe v človeškem telesu komaj dohajamo in jih razlagamo z zamudo. In čeprav se počasi navajamo govoriti o naporih in pritiskih, ki nas dnevno obkrožajo, je pred nami še dolga pot. 

Zakaj smo tisti, ki smo na poti k popolni izgorelosti, pod takšnimi pritiski in pod takim stresom, je v neki meri res odvisno od nas samih, vseeno pa je tukaj še mnogo dejavnikov, na katere nimamo nujno direktnega vpliva. Od službe, nadrejenih, sodelavcev, vrste dela, strank, finančnega stanja, stanovanjske varnosti, osebnostnih lastnosti do podpore domačih, zdravja, družbe, ki nas obkroža in okolja v katerem živimo. 

Izgorelost ni še en trend, je problem današnje družbe! Ni doletela vseh in upam, da jih nikoli ne bo! Doletela pa je nekatere in ti morajo vedeti, da jih nihče ne obsoja, da si ničesar ne domišljajo, da ne jamrajo, ampak naj se poslušajo! Naj se brez slabe vesti obrnejo po pomoč, povejo na glas in poiščejo pomoč strokovnjaka. Naj rečejo NE! Preden bo prepozno!

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel