Oliver Tič tik pred ciljem na Aljaski: "To je zame največji čar avanture ..."

V tem času sem doživel veliko več, kot pa prej v življenju. Marsikdo mi je, preden sem odšel na pot, dejal, da je to nesmisel in metanje časa. Zgodilo pa se je popolnoma nasprotno.

"Ko sem stopil iz svoje cone udobja, sem spoznal sebe v drugačni luči."

Kar lahko rečem z gotovostjo, je, da sem ogromno naredil na osebnosti rasti in samozavesti. Še pred leti sem bil tako sramežljiv, da mi je bilo neprijetno jesti v družbi.

"Z vseh praznovanj sem odhajal lačen, ker sem bil prepričan, da me vsi opazujejo in spremljajo, koliko bom pojedel."

Vem, bedarija, ampak nikakor se nisem mogel znebiti tega občutka.

Sedaj pa popolno nasprotje. Brez kakršnihkoli zadržkov sem hodil skozi El Salvador, domnevno eno najbolj nevarnih držav na svetu, se v polomljeni španščini pogovarjal s popolnimi tujci in prenočeval na najbolj nenavadnih krajih.

Na poti je čisto vsak dan drugačen, nikoli ne veš, kaj te časa za naslednjim ovinkom in to je zame največji čar pustolovščine. Ekstremne vremenske razmere so me spremljale skoraj na vsej poti.

Kaj vse me je čakalo na poti?

Izredno močan veter v Patagoniji in nizke temperature v Boliviji. Hoja po Srednji Ameriki je bila zelo naporna zaradi nevzdržnih temperatur, večkrat tudi do 42 stopinj Celzija, obenem pa naju je spremljala še zelo visoka vlažnost zraka. Na severu ZDA oziroma Kanade so se temperature spustile krepko pod 0, včasih tudi do -20 stopinj Celzija. Pri takšnih temperaturah spati v šotoru ni najbolj prijetno. Ampak to je pač del, ki spada zraven.

Ne smem pozabiti na vsakodnevna srečanja z medvedi, ki sem se jih po nekaj tednih že navadil in če je minil kakšen dan, da nisem srečal nobenega, mi je bilo že malo dolgčas.

Iskati smisel življenja

Na to pot se nisem odpravil z namenom, da bi iskal samega sebe oziroma smisel življenja. Šel sem, ker sem hotel vsaj za kratek čas pobegniti enoličnosti, ki smo ji priča v svojem vsakdanjiku, obenem pa doživet stvari, o katerih sem pred leti prebiral v knjigah in jih samo podoživljal v glavi. 

"Če si dovolj vztrajen in imaš ves čas v svoji glavi jasno zastavljen cilj, za katerega si pripravljen narediti vse, potem bodo tvoje sanje slej ko prej postale resničnost!"

Hvaležnost

To je beseda, s katero lahko vse skupaj povežem v celoto. Ko si tako dolgo sam na poti, postaneš hvaležen za stvari, ki so doma samoumevne (prha, topla postelja, hrana).

"Včasih je bilo dovolj, da mi je kakšen tovornjakar potrobil, me pozdravil na osamljeni cesti in mi s tem polepšal dan."

• Hvaležen sem, da sem se sploh lahko podal na to pot.
• Hvaležen za vse dobre ljudi na poti in doma, ki so mi ves čas stali ob strani in mi ogromno pomagali.
• Hvaležen, da je prišla na mojo pot tudi zapuščena psička Carlitos, ki sem jo posvojil v Peruju in mi je pokazala popolnoma drugačno plat ljubezni, ki jo lahko oseba čuti do živali.

• Hvaležen za to, da sem vsako jutro vstal zdrav, poln energije in vsak dan zaključil brez neprijetnosti v prometu.
• Hvaležen, da mi je bilo podarjeno življenje.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ