Popotnik Oliver Tič se s psičko Carlitos peš odpravlja okoli sveta: ʺNajbolj strah me je …ʺ

Po tem, ko je pretekla štiri leta hodil od juga do severa ameriške celine, je Oliver Tič (Oli Walker) zadnjih nekaj mesecev 'miroval' v domačih Slovenskih Konjicah. A njegova popotniška in avanturistična žilica mu ni dala miru. Ko se je vsa evforija okoli njegovega prihoda domov avgusta lani umirila, se je spet začela oglašati. Kam pa zdaj?

Sprva je načrtoval pot peš do Indije, a ker novi cilji običajno presegajo stare (pot do Indije pa je dolga ʺsamo 8000 kilometrovʺ), je začel razmišljati bolj velikopotezno.

Zakaj pa ne okoli sveta? Ameriško celino sta s psičko Carlitos (posvojil jo je v Peruju med prejšnjo avanturo) že prehodila, preostale so jima torej še štiri. Znan je tudi točen datum odhoda: 14. april 2024.

Datum odhoda ni povsem naključen

ʺZakaj točno 14. april? Zato, ker se v začetku maja vsako leto v Biogradu na moru zgodi slovenski vikend. Tam bo veliko mojih prijateljev, tudi Konjičanov. Do tja bom potreboval okoli 14 dni hoje, potem pa bomo še zadnjič skupaj 'zafeštali', preden se moja avantura zares začne in preden pičim naprej na jug,ʺ pravi Oliver Tič.

April je izbral tudi zato, ker vse prilagaja Avstraliji, tja namreč želi priti med tamkajšnjo zimo: ʺPoleti je po Avstraliji težko hoditi, ker je veliko puščave. Ker je zelo neposeljena, bom tudi težje prišel do vode. Zato je pomembno, da jo prehodim pozimi.ʺ

Avstralija ima zelo stroge zahteve za vstop psa in šele, ko je pred nedavnim Tič izvedel, da Carlitos (pod določenimi, strogimi pogoji) le lahko vstopi na to celino, si je izrisal dokončni načrt. In v tistem trenutku znova 'oživel'. Na naše uvodno vprašanje, kako se počuti, Tič odgovori: ʺKončno sem spet motiviran! Po vseh dogodkih okoli mojega prihoda domov se je življenje umirilo, vrnilo v stare tirnice, meni pa je nekaj manjkalo. Saj mi doma ni slabo, ampak če nimam nekih ciljev, tudi motivacija malo pade. Zdaj sem pa spet 'v luft'.ʺ

Pravi, da mu dnevi na cesti in vse avanture, ki pridejo zraven, osmišljajo življenje. Tempo je drugačen, dnevi so polnejši in vsak večer, ko na poti pogleda nazaj, ima v žepu kakšno novo zanimivo zgodbo. Takšno, ki se je bo rad in s hvaležnostjo spominjal na stara leta.

Čuti, da je samo na poti točno tak, kakršen je.

In če kdo misli, da je življenje – on, Carlitos in neskončna cesta – osamljeno, se še kako moti. ʺLetošnji božič sem preživel doma v Konjicah, ampak sem bil bolj osamljen kot lani, ko sem bil v ZDA v enem grmovju.ʺ

25.000 kilometrov in 4 leta

Začrtana pot bo potekala iz Slovenskih Konjic prek Hrvaške do Grčije, nato v Turčijo, prek Gruzije in Irana v Indijo. Od tam bosta letela do Vietnama, prehodila še Laos, Kambodžo, Tajsko in Singapur ter nato odletela v Avstralijo. Od tam pa prav tako z letalom na jug Afrike in peš vse do Egipta. Nato bosta z letalom odpotovala v Lizbono in 'samo še' skozi Španijo, Francijo in Italijo nazaj domov. ʺČisto preprosto,ʺ v smehu pravi naš sogovornik o tem, na kakšen način načrtuje prehoditi 25.000 kilometrov in 32 držav.

Sprva je razmišljal, da bi se zaradi morebitnih konfliktov izognil Iranu in Pakistanu ter šel raje skozi Kirgizistan.

ʺProblem je, ker se moraš v Kirgizistanu vsake tri ali štiri dni javiti na policijo. Pri meni peš ne bo možno, da bom vedno pravi čas prispel do civilizacije. Poleg tega sem slišal izkušnje drugih popotnikov, kako prijazni in gostoljubni so Iranci,ʺ pravi Tič. Na prvem mestu je zanj vedno življenje, zato 'z glavo skozi zid' ne bo hodil in če se bo kje zdelo prenevarno, se bo pač prilagodil. Četudi to pomeni, da bo treba nekaj deset kilometrov z avtom ali vzeti dodaten polet.

Česa se na poti najbolj boji?

"Levov v Afriki,ʺ v smehu odgovori in doda: ʺČe bi rekel, da me ni strah, bi se zlagal. Tudi, ko sem prvič videl medveda, me je bilo strah. Ko sem ga videl petnajstič, pa nisem bil več tako prestrašen. No, ne bi se pa ravno rokoval z njim (smeh). Moram biti pazljiv glede Carlitos v Avstraliji, tam so pajki in kače, ona pa rada vse 'prešnofa'. Glede levov bom še videl, kako bo. Seveda bom upošteval vse nasvete domačinov glede gibanja in obnašanja. Spremljam veliko popotnikov, pa še za nobenega nisem slišal, da bi ga lev pojedel (smeh).ʺ

Strah vsekakor ni stvar, ki bi Oliverja Tiča ovirala, da bi se ustavil ali celo zadržal doma. On na življenje gleda s pozitivne strani in veliko več je stvari, ki se jih veseli. Najbolj se veseli same poti, dogodivščin in novih spoznanj (tudi poznanstev), ki jih ta prinese.

Za kateri del sveta najbolj nestrpno čaka, da ga prehodi? Odgovor je kar malo presenetljiv: ʺNajbolj se veselim 'Juge', države že poznam, poznam ljudi in zelo so gostoljubni.ʺ

Trenutno se najbolj osredotoča na to, da bo prihranil čim več denarja. Zaveda se, da ne bo mogel privarčevati za 4 leta življenja, a tudi to ne bo ustavilo njegovega načrta. Upa, da bodo njegovi pretekli uspehi privabili kakšnega sponzorja in da ga bo – kot vedno doslej – podprla domača občina: ʺVerjamem, da bom na poti, kot še vedno doslej, srečal veliko ljudi, ki mi bodo pomagali. Finance igrajo veliko vlogo, a ne takšne, da ne bom šel, če ne zberem dovolj denarja.ʺ

Dan za dnem, leto za letom hoditi za telo ni povsem preprosto. Se kaj fizično pripravlja? ʺEh, jaz sem se že rodil pripravljen,ʺ šaljivo odgovori simpatičen sogovornik, ki pravi, da bo začel počasi in se kalil na poti. Da bi načrtoval kakšne pretirane fizične priprave že doma, to pa ne.

Veliko smo zapisali o Oliverju Tiču, prav nič pa o njegovi popotni spremljevalki Carlitos. Ta se je zelo dobro privadila na življenje v Slovenskih Konjicah, poznajo jo vsi domačini in vsi jo razvajajo. Pa se strinja z načrtom? Tič odgovori, da se zaenkrat ni še nič razburjala, da pa se mu zdi, da tudi ona komaj čaka, da odrineta na pot. ʺDoma hodiva na sprehode, ampak to ni niti približno toliko, kot sva hodila prej. Verjamem, da ne čaka komaj, da bo cel dan hodila – ker itak ne bo. Malo se bo tudi vozila, zagotovo pa ji bo všeč, da bo več zunaj kot zdaj.ʺ In da se ji bo več dogajalo, kajti življenje na cesti, kot pravi Tič, ni nikoli dolgočasno.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel