Življenje dolenjske družinice v kombiju: "Ta občutek je neverjeten, ko je plaža tvoj vrt."

So družinica z Dolenjske, ki se je decembra odpravila na pot s kombijem in so že več kot pol leta na poti po Evropi. Klara in Klemen sta stara 30, Piknik pa 3 leta. "Mimogrede, Piknik je kuža (smeh), najin sopotnik, zelo prikupen rešenček iz zavetišča."  Posvojila sta ga novembra 2020.

Naokoli se vozijo s kombijem, ki sta ga poimenovala Piči Miško.

"Naprej je bil(a) Ivona, pa se ime ni prijelo. Vsakič, ko ga je Klemen vžgal, sem rekla: piči miško. Pa je tako kar ostalo."

Ujeli smo jih na jugu Portugalske, na tamkajšnjem podeželju. S Klaro sva se dogovorili, da se tikava in v taki obliki pogovor tudi objavljamo.

Klara, kakšen je tvoj trenutni razgled?

Moj trenutni razgled so neskončna polja, nasadi oljk. To je že nekaj časa naš dom, saj so se papirji za tehnični pregled nekoliko zavlekli in čakamo, da se zadeva reši.

Od kod ideja – z avtodomom po svetu? Želja od nekdaj ali spontana odločitev?

V Sloveniji sva zadnji dve sezoni živela v zidanici. Sezoni rečem zato, ker ta zidanica zaenkrat za življenje pozimi ni primerna. Zavedala sva se, da bova morala prezimiti nekje drugje.

Idej, kako se lotiti prezimovanja v tujini, je bilo več. Lahko bi šli na primer z avtom in najemali stanovanja. Ena izmed idej, ki je na koncu preglasila druge, je bila življenje v kombiju in odhod na jug. Na vrat na nos sva kupila kombi, ga uredila in smo šli.

Večina ljudi bi verjetno v vajinem primeru najela klasično stanovanje v Sloveniji ali iskala zatočišče pri starših. Takšno življenje vaju ne zanima?

Oba s Klemenom sva od nekdaj zelo raziskovalna in želiva, da se nama dogajajo zanimive stvari. Tudi midva sva nekaj časa živela v stanovanju v Ljubljani. Nekaj časa pa sva potovala po Indiji, jaz tudi po Latinski Ameriki. Še prej sva nekaj mesecev živela v mini skupnosti, kar je bila tudi zelo lepa izkušnja.  

V življenju ta trenutek nimava nič strogo začrtano, kaj želiva, midva samo raziskujeva. Zagotovo pa je nekje v prihodnosti želja po večji stabilnosti, hiši, zemlji … Pri 25 letih mi je bilo vse skupaj vseeno lažje.

"Sedaj pa se že poraja vprašanje, ali želiva imeti otroke? Kje bodo odraščali, če jih bova imela? Bi bilo dobro nekje 'posaditi drevo'?"

Na drugi strani pa na poti srečujeva ogromno skupnosti, kjer družine z otroki živijo v kamionih, v šolskih avtobusih … in tudi te zgodbe naju navdihujejo.

Si že od nekdaj hrepenela po malce drugačnem, bolj alternativnem življenju?

Kot otrok sem imela rada svobodo.

"Ko sem bila stara 23 let, sem šla v Jordanijo delat kot prostovoljka z begunci. Takrat se mi je veliko stvari spremenilo."

Pred tem sem veliko potovala, po tej  izkušnji sem pa začela bolj aktivno raziskovati alternativne načine živlenja. Začela sem raziskovati sisteme, kako deluje hitra moda, proizvodnja hrane … Hkrati pa se je kombiniralo tudi s tem, da sem vse bolj dobivala odpor do klasičnega načina življenja.

Saj poznate tisto misel: z denarjem, ki ga nimamo, si kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, da bi pustili vtis na ljudeh, ki jih ne maramo. Joj, jaz nočem živeti takega življenja!

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Klara A. Žagar • vanlife (@klaraazagar)

Je trenutno stanje vajino potovanje ali življenje?

Na tej točki je bolj življenje. Na začetku sva se več premikala in si ogledovala stvari. Trenutno imava težave s papirji za tehnični pregled, ki so se zelo zavlekli. Čakava na podaljšanje registracije in prometno dovoljenje. Potem bomo nadaljevali spet bolj v potovalnem slogu.

Ste na Portugalskem, na koncu Evrope. Kam pa naprej?

Veliko se pogovarjava o tem in nimava še odgovorov. Vleče naju na sever, jaz si zelo želim na Škotsko. Hkrati pa vidiva veliko prednosti tega, da sva dlje časa na enem mestu. Tako lahko veliko bolj spoznavaš ljudi, kulturo, res se lahko vključiš v lokalno življenje. Pri vsem skupaj morava upoštevati dejstvo, da imava Piknika. Je trpežen pes, ampak ga je treba tudi zelo paziti pred vročino.

Potem je vajin jutri povsem v zraku?

Tako je. Pridejo trenutki, ko hočem na vrat na nos domov. Ko se zgodijo nepredvidljive situacije in imaš kup dela z urejanjem le teh. Trenutno se bolj pogovarjava o tem, ali bomo tudi naslednjo zimo v kombiju.

"Vse ima enake možnosti – da pridemo domov naslednji mesec, ali pa čez eno leto."

Katera nepredvidljiva situacija pa te je do sedaj najbolj vrgla iz tira?

Enkrat sva si naredila res lep vikend. Jaz sem šla zjutraj z dronom snemat na obalo. Ko bi me Klemen moral pobrati, mi je napisal, da kombi ne vžge. Midva pa v slepi ulici, kjer niti avtomobili niso vozili. Najprej malo panike, potem pa sva rekla: Whatever! (Kakorkoli!) Dajva midva najprej kavo spit in pojesti zajtrk.

In kmalu mimo s kombijem prideta dve punci, ki sta nama pomagali vžgati avto s kabli. Pred tem sva imela težavo z ročno in še pred tem z elektriko. Iz ene stvari je šlo v drugo in takrat sem si rekla: "O moj bog, ne da se mi več ukvarjati s tem." A imamo lahko samo en normalen vikend? No, ampak na koncu se vse reši in še vedno smo na poti.

Življenje v kombiju se sliši vau. Verjetno pa s seboj prinaša veliko izzivov. Kateri je največji?

Za naju je trenutno največji izziv kombinacija dela in potovanja. Oba delava na poti in včasih razmišljava, ali bi bilo boljše, da šla na pot za omejen čas in bi prej privarčevala denar. Sedaj pa kombinirava premikanje, urejanje stvari in delo. Včasih je malo preveč.

S čim se preživljata?

Jaz sem po izobrazbi psihologinja, sicer pa ustvarjam vsebine za naročnike (en del tudi influencerstvo), pa kakšno pomoč nudim na daljavo. Klemen, ki je elektroinženir, na začetku potovanja ni nič delal, sedaj pa razvija svoj posel, nudi tečaje in razmišlja, da bi se vrnil v programerstvo.

Kakšno je vajino sanjsko življenje?

Idealno sanjsko življenje je definitivno alternativno življenje - ali v kombiju, ali na neki lastni parceli z majhno hiško. Jaz si zelo želim več delati z rokami, da skrbiš za to, da pridelaš svojo hrano. Poklicno je meni idealno delo fotografija in ustvarjanje videov. Že v Sloveniji je bila to moja služba, to so moje sanje, ki sem si jih uresničila.

Katere so 3 najlepše stvari pri popotniškem življenju?

Prva je bližina, da smo mi trije zelo veliko skupaj. Druga je ta, da si lahko parkiran na kakšnih top lokacijah ob morju ali gorah, kjer si čisto sam.

"Ta občutek je neverjeten, ko je plaža tvoj vrt."

Tretja stvar pa je spoznavanje novih kultur. Do sedaj sem bila kar malo ignorantska, kar se tiče Evrope. Vedno sem hotela potovati po drugih celinah. Sedaj pa, ko potujemo po Evropi, odkrivamo res raznolikost kultur, kulinarike …

Kje sta se na tem potovanju prebudila v najlepše jutro?

To je bilo še na začetku, v Španiji. Spali smo na klifih, bila je zima in prebudil nas je najbolj nor sončni vzhod.

Kaj iščeta na potovanjih, kakšen je vajin način potovanja?

Slow motion. Imeti se dobro. Iti na plažo in na izlet. Trudiva se iti počasi in si v dan ne stlačiti preveč. V muzeje ne hodiva, za zgodovino sva oba precej slaba. Iščeva doživetja. Pa da se povežeš s kakšnimi ljudmi, njihovimi zanimivimi zgodbami, da navežeš stik. Meni je bilo vedno to najbolj pomembno. In seveda kakšno dobro hrano je obvezno poskusit.

Koliko pa stane en mesec življenja v avtodomu?

Recimo, da za vse skupaj porabiva 1500 evrov na mesec, da sva na pozitivni nuli. Na to potovanje sva šla brez prihrankov, vse zasluživa na poti.

Na poti se vama stalno kaj dogaja, srečujeta zelo zanimive ljudi. Zgodba, ki je ne bosta pozabila?

V zelo lepem spominu nama je ostalo obdobje, ko je moral Klemen januarja v Španiji menjati celotno elektriko na kombiju. To sva delala na nekem parkirišču blizu Barcelone, ki je bil namenjen za avtodome. In tam so bili ljudje, ki že po 7 let živijo na parkirišču, v kombiju.

Meni je bila to tako lepa izkušnja, čeprav sva prej v aplikacijah o tem parkirišču prebrala vse prej kot takšne komentarje. Ko sva navezala stik z njimi, so bili to najbolj prijazni in zanimivi sogovorniki iz celega sveta. Takše zgodbe me navdihujejo.

"Najraje spoznavam ljudi z zanimivimi življenjskimi zgodbami. Meni, ki sem celo življenje živela v hiši, starša imata redne službe, se ni veliko dogajalo."

Popotno življenje v kombiju je verjetno tudi dobra šola za življenje. Česa sta se naučila?

Naučila sva se najpomembnejše stvari. Don't panic! (Brez panike!) Že prejšnji lastnik je na kombi nalepil kar dve nalepki s tem sporočilom. Ko se kaj zgodi, se ustavi, ne paničari. Bomo že uredili. Mogoče ne danes, mogoče ne jutri, ampak se bo uredilo.         

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord