Ena stvar, ki jo morate narediti zase. Vsak dan!

Zgodba o mami, ki je pred odhodom na počitnice oprala posteljnino in si pripravila posteljo. – In ima pomemben nauk.

»Nisem zrasla v umetniški družini. Izhajam iz ljudi, ki so si služili kruh z, lahko bi rekli, bolj rednim delom. Moj dedek po materini strani je imel mlekarsko farmo; moj dedek po očetovi strani je bil trgovec s pečmi. Obe babici sta bili gospodinji.«

»In moji starši: oče je inženir, mama medicinska sestra. Potem ko sta se poročila, je očka dobil službo v neki kemijski firmi, kjer je potem delal trideset let. Mama je delala s skrajšanim delovnim časom, postala je aktivna članica naše krajevne cerkve, delala je v svetu šole, kot prostovoljka je pomagala v knjižnici in obiskovala stare ljudi in invalide.«

»Od njiju sem se naučila uporništva.«

»Kajti – tik pod robom svojega v osnovi zglednega državljanstva – so moji starši počeli s svojim življenjem, karkoli na svetu so hoteli, in to so delali s skoraj pravljični občutkom ravnodušnosti.«

Osupljiv prizor z Antarktike: “Ne morem verjeti, da jim je to uspelo ujeti”

»Moj oče se je odločil, da ne želi biti samo kemijski inženir; hotel je imeti tudi farmo za božična drevesa, in tako je leta 1973 tudi storil. Preselil nas je na kmete, izkrčil nekaj zemlje, posadil sadike in začel svoj projekt.«

»Ni opustil službe, da bi uresničil svoje sanje, samo vključil je sanje v svoj vsakdan. Hotel je tudi rediti koze, zato je kupil nekaj koz. Pripeljal jih je domov na zadnjem sedežu našega forda pinto. Je že kdaj redil koze? Ne, a rekel si je, da bo to znal narediti. Enako je ravnal, ko ga je začelo zanimati čebelarstvo.«

LinkedIn Sales Navigator | Pexels

»Kar pa zadeva mojo mamo, je nekoliko bolj civilizirana verzija mojega očeta. Vedno ima lično počesane lase, njena bela kuhinja je pospravljena in njene uglajene, prijazne manire srednjega zahoda so brezhibne, a nikar je ne podcenjujte, kajti njena volja je titanska in njena nadarjenost neskončna.«

»Ona je ženska, ki od nekdaj verjame, da lahko zgradi, zašije, pridela, naplete, popravi, zakrpa, naslika ali izreže karkoli, kar bi sploh kdaj potrebovala njena družina. Strigla nam je lase. Pekla nam je kruh. Pridelovala, pobirala in vkuhavala je našo zelenjavo. Šivala nam je obleke. Pomagala je spravljati na svet kozje mladiče. Zaklala je kuro in jo pripravila za kosilo. Sama je tapecirala našo dnevno sobo, uglasila naš klavir. Prihranila nam je vožnje k zdravniku, tako da nas je kar sama zakrpal.«

»Sladko se je smehljala vsakomur in se vedno kazala kot popolna sodelavka – nato pa je, ko nihče ni gledal, svoj svet oblikovala natanko po svoji meri,« je v svoji knjigi Velika čarovnija zapisala Elizabeth Gilbert, avtorica uspešnice Jej, moli, ljubi.

Od mame pa se je naučila še ene pomembne lekcije:

Bodite prijazni do drugih – začenši z osebo, ki boste postali jutri.

Andrea Piacquadio | Pexels

Odraščanje na farmi je zahtevalo tudi veliko odpovedovanja – rastline in živali so ves čas potrebovale oskrbo, zato so bile počitnice redkost.

»Toda neko poletje so starši prepričali sosednjega kmeta, da bo skrbel za koze in kokoši, medtem ko smo se mi odpravili na obalo. Za cel teden!«

Tisti dan, ko naj bi se odpravili na počitnice, je Elizabetina mama pobrala posteljnino s postelje, jo oprala, posušila in posteljo ponovno pripravila. Kot da bi pričakovala gosta.

Elizabeth je bila zbegana. Zakaj izgubljati toliko časa?

Tako ji je razložila mama: »Oh, to je le majhno darilo, ki ga podarjam sebi v prihodnosti.«

»Tako jo bodo, ko bo prišla domov utrujena ob koncu počitnic, čakale sveže, čiste rjuhe, lahko bo legla v svežo posteljo.«

Ste opazili, da je uporabila 'ona' in ne 'jaz'?

Elizabethina mama je verjela, da si 'neznanka', ki bo postala v naslednjem tednu, zasluži vso ljubezen.

In to darilo – sveža posteljnina – še zdaleč ni bilo nepomembno dejanje: bil je način, kako se ženska, ki je tu in zdaj, poveže z žensko – svojo verzijo v prihodnosti.

»Nikoli nisem pozabila te lekcije,« je v blogu še zapisala Elizabeth.

Hassan Ouajbir | Pexels

Vedno nam pravijo, bodite prijazni do sebe, a to ni vedno preprosto.

Pogosto menimo, da si tega ne zaslužimo.

Pogosto nam spodleti – v kaosu sedanjega trenutka, ne dovolimo si ljubeče nežnosti.

Ko se pogledamo v ogledalu in pomislimo na vse neumnosti, ki smo jih danes storili ali izrekli, se odločimo, da smo le smet. Nato sledi kazen, ki je lahko karkoli, od prenajedanja do sprejemanja zlorabe drugih. »Zakaj bi si potem pripravil posteljo, če se tako sovražiš?«

Kaj pa oseba, ki boste postali čez teden dni?

Ali čez mesec? Leto?

Kaj je ta oseba naredila tako napačnega, da si ne zasluži ljubezni?

Kaj, če bi nase, na svojo verzijo v prihodnosti gledali kot na obiskovalca, ki si zasluži vso pozornost in naklonjenost?

Kaj če bi poskusili najti eno majhno pozornost, ki jo lahko ponudite sebi v prihodnosti – nekaj, kar bo pri tej osebi vzbudilo občutek dobrodošlice, varnosti, nekaj, zaradi česar se bo ta oseba (ja, vi čez teden, mesec, leto … dni), počutila ljubljeno?

Za to lahko poskrbite danes.

To je lahko majhna gesta, kot je denimo nitkanje zob – dolgočasno opravilo, a če si boste rekli, to je zate, zate _____ (izrecite svoje ime) v prihodnosti.

Lahko je tudi velika gesta, piše Elizabeth. Kot je denimo to, da odidete iz toksičnega razmerja, ker ne želite, da _____ (izrecite svoje ime) v prihodnosti trpi tako, kot današnja verzija vas trpi ta trenutek.

Če zase ne morete storiti nekaj lepega, ali lahko to storite 'zanj/o'? Skrivnostno neznanko/neznanca, ki bo nekoč živela v svetu, ki ga ta trenutek kreirate.