Novo kolo, prva stotica in vrnitev na trenažer: osmi teden priprav na Istria 300 je za nami

Pri nekaterih je bil čas za regeneracijo, drugi so morali načrte prilagajati slabemu vremenu, vse pogosteje pa so se v zgodbo vrnili tudi trenažerji. Toda mirnejši teden še zdaleč ni pomenil, da se ni zgodilo nič zanimivega.

Eva je domov pripeljala svoje prvo novo kolo in z njim že opravila tudi svojo prvo vožnjo, daljšo od 100 kilometrov. Jan je nameraval proti Puli, končal pa na trenažerju in nazadnje brez verige. Anže Š. se je moral po L’Etape sprijazniti z zelo lahkimi treningi, Anže K. pa je cestno kolo začasno postavil na stran, saj ga je čakal eden največjih izzivov sezone.

Istria 300 je vse bližje, toda zdaj ni več čas samo za nabiranje kilometrov. Pomembni postajajo tudi regeneracija, oprema in sposobnost prilagajanja načrtov.

Spremljajte projekt Moja prva kolesarska dirka iz prve vrste

Če se tudi sami pripravljate na kolesarski izziv ali želite svoje vožnje dvigniti na višjo raven, se prijavite na naš brezplačni novičnik in spremljajte, kaj bodo naslednji tedni prinesli naši šesterici.

Poleg vtisov naših kolesarjev boste vsak teden prejeli sveže vsebine, ki vam bodo pomagale bolje razumeti trening, prehrano in pripravo na kolesarske izzive, ne glede na to, ali vas čaka prva dirka ali pa želite zgolj uživati v boljših vožnjah.

Prejeli boste:

• primere tedenskih treningov,
• nasvete trenerja za različne stopnje pripravljenosti,
• priporočila športnega nutricionista,
• smernice za prehrano pred treningom, med njim in po njem,
• uporabne nasvete o izbiri kolesa, opreme in dodatkov,
• zgodbe in napredek vseh šestih udeležencev projekta.

Na brezplačni novičnik se prijavite tukaj:

Matej: za dolgo vožnjo je šel celo na dopust

Ker so bile ob koncu tedna v ospredju druge aktivnosti in druženja, je Matej nedeljsko dolgo vožnjo prestavil na ponedeljek. Za trening je moral sicer »žrtvovati« dan dopusta, toda trasa proti Dolenjski mu je odločitev hitro poplačala.

Pot ga je čez že dobro znano Litijo vodila proti Bogenšperku, nato mimo Ivančne Gorice do Muljave in Krke. Za konec je dodal še svoje »ponarejene« intervale čez Pance in na Javor.

Precej bolj neprijetno presenečenje ga je čakalo pri krajšem treningu med tednom. Dnevi so vse krajši, vse več je tudi šolskih in drugih obveznosti, zato se je odločil, da bo trening opravil kar v fitnesu. Hitro je ugotovil, da mu vrtenje pedal na mestu nikakor ne ustreza. Pravzaprav ga je označil za najtežji trening do zdaj.

Konec tedna ga je nato čakala Pula, kjer so bile v ospredju plesne obveznosti, našel pa se je tudi čas za verjetno zadnji letošnji skok v morje. Ker se je v nedeljo domov vrnil dovolj zgodaj, prosti del popoldneva izkoristil še za kolo. Odpeljal je lokalno »Rudno« in dodal vzpon na Javor.

»Ob spustu sem ugotovil, da je poletja res počasi konec, saj me je že pošteno zeblo,« priznava Matej.

Eva: novo kolo in končno prva stotica

Ko smo Evo pred nekaj tedni spoznali kot popolno začetnico na cestnem kolesu, svojega cestnega kolesa sploh še ni imela. Za priprave ji ga je zato posodil A2U. Osem tednov pozneje je zgodba precej drugačna.

Kolesarstvo jo je očitno navdušilo nekoliko bolj, kot je pričakovala, saj je ta teden iz A2U domov pripeljala svoje novo kolo. Tam so ji pomagali še pri nastavitvi pedal, nato pa seveda ni trajalo dolgo, preden ga je bilo treba preizkusiti na cesti.

Krst je bil precej poseben. Z novim kolesom se je odpravila na trgatev, pot do tja pa ji je pripravila nekaj konkretnih klancev. Ko je kolesarski računalnik na enem izmed njih pokazal 19-odstotni naklon, je za trenutek podvomila o svojih odločitvah. A novo kolo je preizkus prestalo.

Nato pa je sledil eden največjih mejnikov njenih dosedanjih priprav: prva stotica. S kolegico sta na koncu nabrali kar 110 kilometrov. Še pomembneje je bilo, da je Eva vožnjo opravila brez bolečin in se tudi po toliko kilometrih počutila dobro. Edina manj prijetna posledica? Nove kolesarske črte zagorelosti, nad katerimi za zdaj še ni posebej navdušena.

»Še en mejnik priprav, prva stotka! Nabrali sva 110 kilometrov in najbolj sem vesela, da je celotna vožnja minila brez bolečin ter da sem se tudi po toliko kilometrih počutila dobro,« je zadovoljna Eva.

Jan: namesto Pule trenažer, nato pa je odpovedala še veriga

Jesen je Janu ta teden precej jasno pokazala, da je že skoraj tu. Zaradi slabega vremena se je počasi preselil na trenažer. Že sami zahtevni treningi niso bili lahki, kombinacija visoke intenzivnosti in ponovnega privajanja na vožnjo v notranjosti pa je bila, kot pravi sam, prava »muka«.

Največji načrt tedna bi morala biti dolga vožnja proti Puli. Takšna tura bi bila odlična generalka pred Istria 300, toda vreme je imelo drugačne načrte in izlet so morali odpovedati.

Jan se je zato odločil za rešitev, ki zahteva kar nekaj mentalne trdnosti: dolgo vožnjo bo opravil na trenažerju. Kdor je kdaj več ur zaporedoma vrtel pedale na mestu, dobro ve, da kilometri v dnevni sobi minevajo precej drugače kot na cesti. Tokrat pa Janu ni bilo treba ugotavljati, kako dolgo bo zdržal. Posegla je tehnika.

»Dolgo vožnjo sem nameraval prestaviti na trenažer. Kdor ga uporablja, ve, da so takšne vožnje lahko precej duhomorne. Na koncu me je 'odrešila' veriga, ki se je vdala, in trening je odpadel,« povzame Jan.

Anže Š.: po L’Etape je bila najtežja naloga voziti počasi

Po L’Etape Anžeta Š. ta teden niso čakali novi dolgi treningi ali zahtevni intervali. Ravno nasprotno. Blaž mu je predpisal teden regeneracije. Treningi so bili kratki in vsi v coni 2, glavni cilj pa je bil telesu omogočiti, da se po naporu prejšnjega vikenda dobro pobere.

Čeprav se počitek po zahtevnem dogodku sliši prijetno, je Anže proti koncu tedna že postajal nekoliko nestrpen. Po tednih dolgih voženj, intervalov in vedno večjih obremenitev se je navadil na precej bolj dinamičen urnik.

Mirnejši teden se je zelo dobro ujel tudi z vremenom in njegovim natrpanim službenim ter družinskim urnikom. Dva od treh treningov je opravil na trenažerju, saj je zunaj deževalo, krajša enourna treninga pa je bilo tako precej lažje umestiti v dan.

Ob tem je dobil tudi manjši predogled tega, kar ga čaka pozimi. Za zdaj je vesel predvsem tega, da popolna selitev na trenažer še ni potrebna.

»To je bil teden, ki ga je bilo treba oddelati, ampak na koncu sem bil že kar malo nervozen in v pričakovanju novega tedna, ko bodo treningi spet nekoliko bolj dinamični,« priznava Anže.

Anže K.: cestno kolo v kot, prihaja 400 kilometrov makadama

Tudi Anže K. je imel za seboj zahteven L’Etape vikend, zato je bil začetek osmega tedna precej mirnejši. Noge so potrebovale nekaj časa, da so se ponovno začele vrteti tako, kot je vajen.

Toda razlog za nekoliko lažji teden ni bila samo regeneracija. Pred njim je bil namreč že naslednji veliki cilj, in to morda celo najzahtevnejši v letošnji sezoni: 400-kilometrska gravel preizkušnja.

Cestno kolo je zato za nekaj dni postavil v kot, v ospredje pa je prišlo gravel kolo. Namesto lovljenja forme v zadnjem trenutku je teden izkoristil predvsem za preverjanje opreme, ki jo bo potreboval na tako dolgi preizkušnji.

Pri 400 kilometrih namreč ni dovolj, da so pripravljene samo noge. Oprema, prehrana, udobje in številne majhne podrobnosti lahko po več urah vožnje postanejo enako pomembne kot telesna pripravljenost. Za Anžeta bo ta preizkušnja tudi zadnji velik test pred dirko Istria 300. Po njej bo pomembno predvsem, kako dobro se bo telo regeneriralo in koliko svežine bo lahko ohranil za glavni cilj projekta.

»Po zahtevnem vikendu sem ta teden poganjal bolj na 'easy'. Noge so potrebovale nekaj časa, da so se spet začele vrteti, teden pa sem izkoristil predvsem za test opreme, ki jo bom potreboval na 400-kilometrski gravel dirki,« pove Anže.

Osmi teden ni prinesel toliko osebnih rekordov kot prejšnji, vendar je pokazal drugo pomembno plat priprav na dolg kolesarski izziv. Vsak teden ne more in ne sme biti težji od prejšnjega.

Anže Š. je po L’Etape potreboval regeneracijo, čeprav bi sam že najraje spet treniral močneje. Anže K. je po prav tako zahtevnem tekmovalnem vikendu zmanjšal obremenitev in se osredotočil na pripravo opreme za naslednji veliki izziv. Jan je moral sprejeti, da vremena in pokvarjene verige preprosto ne more načrtovati. Eva pa je na drugi strani dosegla mejnik, ki zelo lepo pokaže, kako daleč je prišla od začetka projekta. Od prvih negotovih kilometrov na cestnem kolesu je prišla do svojega kolesa in 110-kilometrske vožnje brez bolečin.

Do kolesarske dirke Istria 300 ostaja vse manj časa. Velik del dela je zdaj že opravljen. V zadnjih tednih zato ne bo več pomembno samo, kdo lahko opravi najdaljši ali najtežji trening. Pomembno bo tudi, kdo zna prisluhniti telesu, preveriti opremo, sprejeti spremembo načrta in na start 3. oktobra priti dovolj spočit.

Forme, ki so jo naši kolesarji gradili več tednov, v zadnjih dneh ne morejo več čudežno podvojiti. Lahko pa poskrbijo, da bodo na Istria 300 lahko pokazali vse, kar so v teh tednih zgradili.

Več o projektu Moja prva kolesarska dirka si preberite TUKAJ >