Tedni treningov, zgodnjih juter, dolgih voženj in prilagajanja vsakdanjemu življenju so vodili do enega dne. Naši kolesarji so se v Poreču postavili na start dirke Istria 300 in skoraj vsi dosegli cilj, ki so si ga zadali. Za enega izmed njih pa je bilo sanj konec še pred pričetkom.
Začelo se je s šestimi rekreativnimi kolesarji, tremi različnimi razdaljami in enim velikim ciljem. Pred njimi so bili tedni treningov, dolgih voženj, intervalov, zgodnjih juter, utrujenih nog, prilagajanja službi in družini, pa tudi padci, dopusti, slabo vreme in številne lekcije.
Potem je prišel 3. oktober. Naši kolesarji so se v Poreču postavili pred izziv, zaradi katerega se je projekt Moja prva kolesarska dirka sploh začel: Istria 300.
Za večino se je dan končal tako, kot smo si želeli. V cilju. Za enega izmed njih pa je bilo sanj o dirki konec, še preden je sploh prečkal startno črto. Toda tudi to je del kolesarstva.
V petek proti Poreču
Ekipa se je v Poreč odpravila že v petek. Po tednih treningov ni bilo več časa za nabiranje forme. Delo je bilo opravljeno. Zadnji dan pred dirko je bil namenjen predvsem temu, da se pripravijo kolesa, oprema in telesa ter da se čim bolj mirno pričaka sobotno jutro.
Še zadnjič je pomembno vlogo odigral trener Blaž Debevec, ki je vseh šest kolesarjev spremljal skozi priprave. Vsakemu je pred dirko podal individualna navodila glede na izbrano razdaljo, pripravljenost in cilj. Pogovorili so se o razporejanju moči, prehrani in dodatkih med vožnjo ter o tem, kako se lotiti ur, ki jih bodo preživeli na kolesu.
Šok pred pričetkom dirke
Sobotno jutro se je začelo dobro. Ekipa je bila pripravljena in napočil je trenutek, proti kateremu smo odštevali vse od začetka projekta.
Potem se je zgodilo nekaj, česar ni mogel predvideti noben načrt treninga: Anžetu Š. se je v verigo kolesa zapletla vrečka in pri tem odlomila zadnji menjalnik. Dirke je bilo zanj konec, še preden se je sploh začela.
Še toliko težje je bilo, ker je bil Anže pripravljen na najdaljšo preizkušnjo. V tednih priprav je opravljal večurne treninge, postavljal nove osebne rekorde, vadil prehrano med vožnjo in tudi po več urah v sedlu izvajal zahtevne intervale.
Na L'Etape je nekaj tednov pred glavnim ciljem dobil potrditev, da je pripravljen. V cilj je prišel brez krize in z občutkom, da so se meseci dela obrestovali.
Takšen konec je težko sprejeti, toda ne izbriše vsega, kar je Anže naredil v preteklih tednih. Kilometri, forma in izkušnje ostajajo.
Anže, tokrat sreča ni bila na tvoji strani, a verjamemo, da bo naslednje leto nova priložnost.
Za preostale se je začela dirka, na katero so čakali
Ko se je dirka začela, je bilo konec ugibanja. Ni bilo več vprašanj, ali je bilo treningov dovolj, ali bodo klanci pretežki in kako se bo telo odzvalo po več urah na kolesu. Treba je bilo samo še voziti. Vsak s svojim tempom, svojim načrtom in ciljem, zaradi katerega se je pred tedni pridružil projektu.
Z veseljem sporočamo, da so vsi preostali člani naše ekipe uspešno dosegli cilj na razdaljah, ki so si jih izbrali.
Seveda je lepo, da so naši udeleženci izpolnili svoje cilje, a če bi projekt ocenjevali samo po sobotnem rezultatu, bi izpustili njegov najpomembnejši del.
V zadnjih tednih smo spremljali šest zelo različnih rekreativnih kolesarjev. Nekateri so imeli za seboj že veliko kilometrov in zahtevnih kolesarskih izzivov. Drugi so se s cestnim kolesarstvom šele dobro spoznavali. Skupaj z Blažem so ugotavljali, kako trenirati ob službi in družini, zakaj ni treba vsakega treninga odpeljati na polno, kako pomembni so počitek, prehrana in hidracija ter zakaj je treba na dolgih vožnjah znati predvsem pametno razporediti svoje moči.
Na poti ni šlo vedno po načrtu. Prišli so padci, slabo vreme, dopusti, bolečine, pokvarjena oprema, izpuščeni treningi in dnevi, ko za kolo preprosto ni bilo časa. Toda prav to je bil smisel projekta: pokazati, kako priprave na veliko kolesarsko preizkušnjo izgledajo v življenju običajnega rekreativnega kolesarja.
Ne profesionalca, ki lahko cel dan podredi treningu, ampak človeka, ki mora zjutraj v službo, popoldne po otroke, ob koncu tedna na družinsko praznovanje in nekje vmes najti še nekaj ur za kolo.
Če pogledamo nazaj, se napredek zato ne skriva samo v tem, kdo je 3. oktobra kako hitro prišel do cilja.
Skriva se v prvi 100-kilometrski vožnji. V klancu, ki ga je bilo po nekaj tednih mogoče prevoziti pri nižji intenzivnosti. V prvem treningu z vpenjalnimi pedali. V najdaljši vožnji do takrat. V treningu, ki ga je bilo zaradi utrujenosti pametneje skrajšati. In v trenutku, ko je nekdo prvič ugotovil, da lahko naredi precej več, kot je pričakoval na začetku.
Istria 300 je bila ciljna črta projekta. Toda vse tisto, kar se je zgodilo pred njo, je bilo vsaj tako pomembno.
Brez partnerjev te zgodbe ne bi bilo
Projekt Moja prva kolesarska dirka je nastajal tudi s podporo partnerjev, ki so našim udeležencem na različnih področjih pomagali na poti proti Poreču.
4Endurance je skrbel za področje športne prehrane in dodatkov ter udeležence spremljal pri iskanju prehranske strategije za dolge treninge in dirko.
Pri A2U so pomagali pri kolesih, opremi, nastavitvah in nasvetih, s katerimi so naši kolesarji lahko trenirali udobneje in varneje.
V Centru preventivne medicine so udeleženci s testiranji dobili pomemben vpogled v svojo pripravljenost in odziv telesa na obremenitve, rezultate pa je lahko Blaž uporabil pri načrtovanju treningov.
Pomembno vlogo pri projektu je odigral tudi Sinter, slovenski specialist za zavorne sisteme in zavorne ploščice, kjer je bila v ospredju predvsem varnost na kolesu.
Hvala vsem partnerjem, ki so pomagali, da ideja ni ostala samo na papirju. Predvsem pa hvala našim kolesarjem, ki so nam iz tedna v teden pokazali tudi tiste manj popolne dele priprav.
Če zmorejo oni ...
Pred začetkom projekta smo želeli odgovoriti na precej preprosto vprašanje: ali se lahko običajen rekreativni kolesar ob vseh vsakodnevnih obveznostih pripravi na veliko kolesarsko preizkušnjo?
Po vseh zgodnjih jutrih, intervalih, dolgih nedeljah, prilagojenih treningih, osebnih rekordih in nazadnje kilometrih po Istri imamo odgovor. Lahko.
Pot ne bo vedno potekala po načrtu. Včasih bo treba trening prestaviti. Drugič ga bo treba skrajšati. Prišel bo slab dan, slabo vreme ali pa, kot je na najpomembnejše jutro izkusil naš Anže Š., nekaj, česar preprosto ne moreš predvideti.
In če je spremljanje naših kolesarjev še koga spodbudilo, da je prvič sedel na cestno kolo, se prijavil na svojo prvo dirko ali si preprosto upal zastaviti nekoliko večji cilj, potem je Moja prva kolesarska dirka dosegla še en cilj.
Čestitke celotni ekipi. In hvala vsem, ki ste pot do Poreča spremljali z nami.
