Menda smo čisto vsi krivi mikro-varanja

Nova obzorja medčloveških stikov, ki so se zgrnila nad človeštvo s socialnimi mediji, ko naenkrat naša sfera poznanstev ni omejena zgolj na domet do lokalne gostilne in na natrgano beležko, v kateri je načečkanih nekaj nujnih telefonskih številk, so seveda na novo začrtala tudi naše emocionalne preplete.

Ker imamo danes toliko več stikov s toliko več ljudmi, odpuščamo marsikaj, ker bi se sicer lahko zadušili v kepi ljubosumja ali pa ves čas živeli v nenehni paniki za partnersko zvestobo. A dejstvo je, da je črta te zvestobe začrtana zelo abstraktno. Po želji jo lahko razumemo kakorkoli hočemo.

Svoj čas je bilo varanje nekoliko bolj definirano – če si, na primer, svojega prijatelja našel golega na svoji takisto goli ženi, kaj dosti manevrskega prostora za obrazložitev ni bilo. V takrat zelo analognem svetu je bil fizični stik tisti, ki je največkrat narekoval meje zvestobe. Danes pa očitno zadeve lahko razumemo precej širše.

Pred dobrim letom je po medijih zakrožil koncept mikro-varanja, kot nekakšna novodobna stvaritev, ki želi arhaično razumevanje varanja postaviti pod drobnogled. Ali ste krivi mikro-varanja? Če ste skomignili, potem verjetno še niste opravili kakšne podrobne analize vašega razmerja, kot jo narekujejo ti in oni vprašalniki pop-psihologije.

Še dobro – ker verjetno bi odkrili, da v bistvu že vrsto let varate, ali pa vaša partnerica ali partner vara vas.

Kajti mikro-varanje je tako širok pojem, da se tudi tisti, ki z njim opletajo, ne znajo opredeliti, kaj vse naj bi obsegal. Parametri so različni. Recimo - je mikro-varanje, če si pred vstopom v lokal snamete poročni prstan?

Primer, ki bi se mirno lahko zgodil tudi v preteklem, analognem svetu in ja, verjetno bi ga vsi razumeli kot vsaj nekakšno obliko nezvestobe. V redu.

Kaj pa, če nekomu, s katerim niste v rednem stiku, zaželite vse najboljše na Facebooku? Je to varanje, če sicer s to osebo na Facebooku ne kažete nobenih drugih znakov komunikacije? Ste tej osebi voščili samo zato, da pritegnete njeno pozornost, ker vam je všeč? Je to varanje?

Poglejmo še en primer – je varanje (oz. mikro-varanje), če vaš partner preveč govori o svoji bivši? Tiste, ki ste alergične na njegovo bivšo, ste odgovorile 'da'. Tisti, ki pogosto omenjate svojo bivšo, pa ste verjetno vprašali, 'kaj je preveč'? Oboji imate prav. Ker ne gre posploševati. Lahko se opredelimo od primera do primera, kakšnih univerzalnih pravil pa verjetno ne bomo mogli zapisati.

Na čisto človeški instanci je ideja mikro-varanja po svoje razumljiva. Kot bitja smo skeptični. Previdni. Izkušnje nas z leti naučijo, da znamo biti morda tudi bolj ali manj nezaupljivi. Razumemo kompleksnost medosebnih interakcij in koliko čustvenega naboja je lahko tudi v najmanjših sporočilih.

Vemo tudi, da se varanje pogosto začne z malimi koraki. Danes to pomeni kakšen dobro premišljen všeček, prošnja za prijateljstvo na Facebooku, komentar v zasebna sporočila na Instagramu. Da, tehnično lahko vsako takšno dejanje označimo kot mikro-varanje, ki zna voditi k nečemu bolj problematičnemu. Ampak v trenutku, ko si dovolimo to prepričanje, se spustimo v brezno, iz katerega ni veliko izhodov.

Končni presek tega družbenega pojava pa je, vsaj po mojem mnenju, da na eni strani pomiri in na drugi strani požene v skrbi ravno napačne ljudi. Tisti, ki so že tako v skrbeh in negotovi glede zvestobe partnerja, bodo z uveljavitvijo mikro-varanja le še bolj panični.

Če jih je prej (morda popolnoma nepotrebno) skrbelo le, ker partner hodi domov ob čudnih urah in nenadoma evforično skrbi za svoj videz, bodo zdaj dodatno v skrbeh še vsakič, ko zapiska telefon ali ko neki neznani osebi na Instagramu všečkajo fotografijo s smučanja.

In potem na drugi strani; tisti, ki jih partner dejansko vara, a se s to kruto resnico ne želijo soočiti, bodo v paradigmi mikro-varanja našli uteho, ker se njihov partner morda ne bo odkljukal v nobeni od postavk definicije tega pojava.

Zdi se mi, da ideja mikro-varanja ne bo kar tako izhlapela. Morda je v najbolj teoretični osnovi ne bomo jemali tako resno, a deleži te tvorbe bodo zagotovo pronicali v naša življenja. Kar je logično. Kot je logično tudi to, da lahko na koncu dneva težave v razmerju izolirata le tista dva, ki sta v to razmerje dejansko vpletena.

So razmerja, v katerih se oba strinjata, da spita z drugimi ljudmi, kar pomeni, da v njunem svetu nihče od partnerjev nima problema z nečim, kar se na najbolj osnovni premisi sklepa za varanje (in recimo, da se nihče od njiju v tem dogovoru ne pretvarja). Tak odnos je, po svoje, čisto zdrav.

In so seveda danes tudi razmerja, v katerih njega ali njo čustveno popolnoma uniči, če partner ali partnerica nekomu na Facebooku zaželi vse najboljše. In takšen odnos ni zdrav. Pa čeprav se morda nekomu drugi zdi bližje nekemu kalupu 'normalnosti' kot prvi.

Ko v življenju obrneš par razmerij, ko jih par tudi nesrečno končaš in ko k temu dodaš še barvite zgodbe drugih ljudi, ugotoviš, da veliko razkritje psihoanalize dejansko drži – razmerja nikoli niso osnovana samo na vprašanju, če sta dve osebnosti kompatibilni.

Vendarle razmerja snujemo tako, da lastne fantazije projiciramo na druge ljudi, dokler v šoku ne ugotovimo, da so v resnici ravno tako kot vsi tudi oni le ljudje z napakami.

Včasih se s tem sprijaznimo, bolj pogosto pa odidemo projicirat to svojo fantazijo na naslednjo osebo. Kar posledično pomeni, da imamo v vsakem razmerju veliko več opravka s samimi sabo, kot z osebo, ki nas tolerira v svoji bližini.

Zato mogoče ni potrebno, da v to psihološko čorbo mešamo še nove razloge za ustvarjanje problemov. Za začetek se lahko le sprijaznimo, da kot vse drugo, tudi razmerja niso popolna.

So tista izjemno kvalitetna, ki imajo svoje slabe strani in so tista izjemno gnila, ki imajo svoje dobre strani. In če vas danes povabim na dva džintonika, mi boste verjetno znali zelo dobro povedati, v katerega od teh dveh spada vaše.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel