V življenju naletimo na kar nekaj prav posebnih izzivov, pri katerih se moramo zelo potruditi, da ne izpademo kot totalni nesposobneži. Intervju za novo službo je eden takšnih. Pa prvi zmenek. Obveznosti pri sodniku za prekrške še pridejo na pamet. In seveda prvi vikend paket z vsemi sorodniki pri njenih starših.
Na katerega se morda niti ni tako težko pripraviti – izberemo svojim letom primerna oblačila, kupimo steklenico vina za očeta in enkrat za spremembo spakiramo pižamo, čeprav sicer vedno spimo v spodnjicah (ali še to ne).
Mentalno se pripravimo, da bomo kletvice vsaj do večerje držali na minimumu in da nas ne bo zmotilo, če za naše gigantske noge ne bodo imeli nobenih primernih copat. Zdi se, kot da nas nič ne more presenetiti. A življenje ne deluje po enakih pravilih.
Vedno je pripravljeno z novim izzivom in tule so trije, na katere na tem prvem obisku nikoli nismo pripravljeni.
Čas za prhanje
Imamo brisačo, imamo nekaj, kar diši po sivki, in upamo, da je lahko obenem tudi šampon, ker smo tega jasno pozabili doma in imamo zaklenjena vrata, da nas sredi umivanja najbolj sramežljivih predelov v polpočepu ne zaloti kakšna mladoletna nečakinja, ki samovoljno tava po hiši. Zdi se, da je vse nared za prhanje. Potem pa nekaj sekund pozneje stojimo popolnoma goli pred tujim tušem, bebavo gledamo v ročico za upravljanje in zdi se, da bi morali za uporabo imeti izpit za medplanetarno vozilo.
Tri stvari štrlijo iz stene, ob njih sta še dve ročici, ena se premika naprej in nazaj, druga se vrti, verjetno pa je treba med vsem tem upravljanjem še držati kakšen zatič, da voda priteče iz tuširne glave – ker ne glede na to, kaj počnemo, se vedno bolj hladna voda izliva le iz čisto spodnje pipe.
In potem dilema. Seveda si ne želimo nazaj na telo vleči spodnjic in majice zato, da lahko na pomoč pokličemo njenega očeta in ga osramočeni prosimo, da nam pomaga razvozlati upravljanje hišnega sistema, za katerega je običaj, da se ga naučimo samostojno uporabljati nekje pri petem letu starosti.
Za odraslega moškega, ki ni institucionaliziran, se klic na pomoč k tuširanju pač ne spodobi, zato raje z golo ritjo še naprej strmimo v tiste knofe in upamo, da nas bo tisočero preteklih tuširanj vodilo k rešitvi – levo je vroče, desno je hladno, ampak to seveda ne drži, ker mora biti pri tuširnih sistemih nove dobe vse drugače, da je bolj prestižno.
Zato ni označb, in ko končno ugotovimo, kako si na dveh vrtečih se ročicah vendarle dekodiramo toplo vodo, nas čaka še nervozno in nadvse previdno prhanje – če se je doma draga sčasoma le navadila na poplavo, ki jo pustimo po ekstravagantnem opletanju med prhanjem, si tega v kopalnici njenih staršev pač ne moremo privoščiti.
Primanjkljaj toaletnega papirja
Opravljanje ta velike potrebe v stranišču, ki ni naš domači, je že samo po sebi velik izziv. Če bi bilo mogoče, bi številni med nami v primeru, ko nas prime na analno evakuacijo, še najraje odhiteli domov, v zavetje lastnega stranišča. Na daljšem obisku to seveda ni mogoče. Je pa mogoče narediti vsaj eno – predčasno preveriti stanje toaletnega papirja, da se ne zapletemo v eno najbolj strašljivih zagonetk modernega človeka, ko se s spuščenimi hlačami in olajšanim črevesjem zalotimo brez takrat življenjsko nujne higienske potrebščine.
Če se to kljub vsemu pripeti, naše misli najprej pobegnejo na vprašanje, kdo je bil zadnji v kopalnici in se odločil, da je po današnjih civilizacijskih standardih sprejemljivo, da brez oznanila pustiš za seboj popolnoma oskubljeno rolico toaletnega papirja.
Na tovrstnih multi-sorodniških obiskih so običajno storilci mulci, ki vedno porabijo petkrat več papirja, kot je treba, ali pa kakšna super varčna teta, ki verjame, da so štirje lističi toaletnega papirja dovolj tudi za sanacijo počenih arterij.
A jeza ne traja dolgo, saj nas kaj hitro prične preganjati panika. Sedeč na tuji straniščni školjki je težko razsodno razmišljati o očitnih rešitvah. Najbolj enostavna, a obenem najbolj strašljiva je seveda ta, da začnemo klicati na pomoč in s tem postanemo duhovita zgodba, ki jo na družinskih srečanjih obujajo še vse tja do naslednjega božiča.
Druga opcija je, da uporabimo zaveso od tuša in se pretvarjamo, da je to storila babica, za katero smo med dopoldanskih šepetanjem med družinskimi klepetuljami ujeli, da kaže prve znake demence. Neokusne šale na stran – najbolj logična rešitev je seveda ta, da začnemo mrzlično odpirati vse omarice in predale v upanju, da so dodatne potrebščine za osebno higieno skrite priročno blizu.
A na koncu je nauk jasen: pri uporabi tujih stranišč s seboj vedno odnesi mobilni telefon in pri morebitnem klicu na pomoč upaj, da telefon dvigne tvoja draga, in ne njena štiriletna nečakinja.
Zmešnjava z imeni
Ljudje smo že tako obupni, ko pride do potrebe, da si zapomnimo imena novih ljudi. In na tovrstnih druženjih z njeno družino se vedno pojavi kakšen dodaten sorodnik, s katerim smo se rokovali že na nekem drugem mimobežnem družinskem dogodku, a se nikakor ne moremo spomniti njegovega imena – on pa nam seveda že takoj po vstopu vzhičeno maha z druge strani sobe in je noro navdušen, da se ponovno vidimo.
Občutek, ko se pretvarjamo, da poznamo osebo, čeprav je ne, je strašljiv, ker se lahko v vsakem trenutku zapletemo v izmenjavo napačnih podatkov, pri čemer bo nemudoma postalo jasno, da ne vemo, s kom se v resnici pogovarjamo. Nekje v kotičku možganov imamo sicer občutek, da je pravo ime Miro. Ali pa Marjan. Morda Marko? Ker kot nalašč imajo vsi njeni sorodniki imena na isto začetnico ali pa imajo imena, ki jih še nikoli v življenju nismo slišali, zato se tudi, ko jih slišimo petič, zdi, da jih v bistvu slišimo prvič.
Težava je, ker dlje ko vztrajamo v pogovoru s to osebo, bolj se potapljamo v nespretno skovano laž. To postane očitno takoj, ko pogovor nanese na bolj osebne tematike. Ker če si nismo zapomnili imena, si seveda nismo zapomnili ničesar drugega. In v strahu, da ne bi vprašali nekaj, kar bi morali seveda že vedeti, pogovor vrtimo okoli popolnoma trivialnih stvari; vremena, hrane, trenutnega počutja. Potem pa nenadoma ob sogovornika sede mlajše dekle. In glej ga zlomka, tudi ona nas že pozna, mi pa ne vemo, ali je njegova hčerka, ljubica, žena ali sprehajalka psov. V bistvu se niti ne spomnimo, ali ima otroke ali pse.
Najlažja rešitev je, da se čim prej opravičimo, češ da moramo skočiti na stranišče – in ob tem upamo, da se vanj ni za naslednjih 20 minut zaklenila prej omenjena babica.
Tekst: Darjo Hrib. Foto: Profimedia.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
