Kaj storiti, ko v odnosu zaškriplje

25. 10. 2013
Deli
Kaj storiti, ko v odnosu zaškriplje (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Partnerski odnos nikoli ne bi smel biti samoumeven. Če to postane, najprej počivamo na lovorikah udobja in varnosti, a te se po nekaj časa začnejo krhati, lomiti, listi pa odpadati; med partnerja se naselijo stiska, nemir, jeza, ljubosumje, dolgočasje, konflikti, prezir, pa prevare in na koncu ločitev.

Zakaj nas v šoli namesto vseh tistih nesmiselnih podrobnosti niso raje učili o življenju, odnosih in pripravili na to?

Zakaj so v naši družbi najpomembnejše stvari – ljubezen, partnerski odnos, družina – tako malo pomembne? In kako naj se ljudje posledično znajdejo v odnosih in jih živijo lepo in polno?

Kako dobro se poznamo?

Mislimo, da svojega partnerja poznamo kot lasten žep, da smo si s poroko ali z življenjem na koruzi zagotovili psihično varnost v odnosu, da pa to pomeni tudi, da se pred partnerji popolnoma razgalimo, smo take, kot pač smo.

Da nas morajo razumeti, kadar smo pod vplivom hormonov, kadar je polna luna, kadar smo sitne in razdražljive, prestrašene in potrte. Da jim zato, ker smo skupaj že kar nekaj časa, lahko tudi kaj nesramnega zabrusimo, očitamo, smo kritične, jezne in zoprne. Da vihamo nos, kadar so naše želje, potrebe spregledane.

In sprva, ko želimo biti dobre punce, žene, mame naredimo marsikaj za partnersko in družinsko srečo, marsikaj, kar se od ženske stereotipno pričakuje: pospravljamo, kuhamo, likamo, pomivamo, drgnemo, razkužujemo, odnašamo smeti, hodimo v službo, skrbimo za otroke.

Mnogo in včasih preveč prevzamemo nase

In sčasoma si te navade privzgojimo, naložimo na pleča, in ko čez nekaj let potegnemo črto, nismo več nasmejane in vesele, da smo partnerja osrečile z dobrim kosilom, zlikanimi srajcami in novim kosom oblačila, ampak začnemo tarnati in tožimo, da smo za vse same, da si partner težko vzame čas za naju, da nam očita, da preveč zapravljamo, da ga ne zanima niti to, kdaj ima otrok košarko, klavir in francoščino. Edino, za kar mu je mar, je pijača s prijatelji ali igranje malega nogometa ob torkih zvečer.

Kam so zvodenele romantične večerje v dvoje, kino večeri, sprehodi v naravi, poklonjene rože?

Zakaj se nam vsem to dogaja?

Eden od receptov za srečno partnersko življenje je, da z leti ohranjajta ljubezen svežo. Da bo kot dobro vino, ki s časom postaja boljše in boljše.

Številnim se zdi smešno, da bi partnerico povabili na zmenek, kjer bo čas le za njiju, nevredno, da bi žene razveselili z darilom, moža z najljubšo jedjo, izletom, pesmijo, pismom.

Vsi hrepenimo po tem, da bi šla skupaj kam za vikend, se razvajala, bila skupaj aktivna ali pa lena, poredna, spontana, nasmejana. Da bi v sebi prebudila trenutke zaljubljenosti, strasti, očaranosti, prevzetosti drug nad drugim. Čeprav le za uro, za en večer.

Kako samoumevno in rutinsko v odnosu postane, se zavemo šele, ko v njem zaškriplje. Potem pa hitimo gasiti, ko gori že ves gozd.

Takrat smo se pripravljeni spremeniti, se prilagoditi, partnerja v vsem uslišati, razumeti in se prilagoditi. Ko čutimo, da se požara morda ne da pogasiti ali pa le s težavo. Ko nas prežame strah, da bomo morda ostali sami. In kako je pomembna svežina odnosa in pristen, iskren pogovor v njem, o tem vedo povedati zelo srečni pari in ljudje, ki so se zaradi pomanjkanja teh sestavin v zakonu, odnosu ločili, razšli.

Svežina in obujanje zaljubljenosti pa nista vse

In nista tisto glavno v odnosu. Sta pa pomembna z vidika vitalnosti odnosa in občutka, da se dva nikoli ne naveličata družbe drug drugega prav zaradi tega, ker odnos ohranjata svež, živ in mlad. Ker ne počivata na lovorikah, ki sta si jih postlala, ampak jih redno menjata s svežimi, zelenimi in dišečimi.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"