Po smrti očeta se je v njej nekaj za vselej premaknilo ... TAKO depresija spremeni izražanje ljubezni

12. 12. 2020 | Vir: liza.aktivni.si
Deli
Po smrti očeta se je v njej nekaj za vselej premaknilo ... TAKO depresija spremeni izražanje ljubezni (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Po smrti očeta se je v njej nekaj za vselej premaknilo ...

Kot da je nekdo resetiral vsa njena čustva in jih potem pozabil ponovno pognati. Za vse bližnje je bilo opazovanje te transformacije čudaško, celo neprijetno. Nihče ni vedel, kako se odzvati. Nihče ni vedel, kaj se v resnici dogaja.

Zaradi občasnega, a pogosto precej izstopajočega nihanja razpoloženja so nekateri celo pomislili, da so njeni redni umiki v tišino, temo, obup in pretirane količine spanja le samosvoj način iskanja udobja.

A globoko v sebi se je bojevala s temno stranjo svojih misli.

V življenju naj bi se vsakdo vsaj enkrat srečal z depresijo

Depresija je danes vse pogostejši pojav, v razvitem svetu celo tako zelo, da se številke gibljejo v desetinah milijonov. Bojda naj bi se v življenju vsakdo vsaj enkrat srečal z depresijo na takšen ali drugačen način.

Nekateri jo doživijo za krajše obdobje ob travmatičnih dogodkih, drugi v njo potonejo iz popolnoma neznanih razlogov, spet tretji pa depresijo doživijo prek bližnjega.

Ko je ta bližnji naša ljubljena oseba, jo včasih morda težko ali sploh ne razumemo, ker depresija spremeni odnos v neki vrtinec nepričakovanih odstopanj.

Za kolikor toliko normalno delovanje morata zato oba razumeti, da se bo ljubezen v takšnem primeru kazala na drugačne načine. In te načine je treba potem tudi prepoznati.
Profimedia

Čustveni umiki

Umik je zelo pogost obrambni sistem depresivnih ljudi. Če ta umik ne nakazuje še globljega drsenja v obup in zato zahteva nujno profesionalno pomoč, je umik običajno le način, s katerim vas ti ljudje želijo zaščiti pred samimi seboj.

Razumejo svoje notranje stanje in zato vedo, kdaj zapadejo v svoje lastne čustvene vice, kamor ne želijo povleči nikogar drugega.

Ko se je to dogajalo z dekletom v uvodu, nas je sčasoma naučila, da v teh primerih potrebuje zgolj prostor, da se lahko umakne. Da ima mir, v katerem izpelje svoj boj z lastnimi mislimi.

Ta umik pri ljudeh, ki ne poznajo delovanja depresije, lahko vzbudi napačna mnenja, pomisleke, da so oni krivi za to nenadno distanco. A je pri tem umiku pogosto potreben le čas, da se megla razkadi in srečne misli ponovno najdejo svoj dom.

Iskanje utehe pri drugih

Njena žalost je kmalu postala naša kolektivna skrb. A ko smo ji poskusili pomagati, smo vedno znova naleteli na neprebojni zid.

Nas, najbližje, je spustila le toliko blizu, da smo vedeli vse in obenem nič. Kot da je njena duša za vselej ostala skrita.

A tega svojega letargičnega stanja ni ohranjala samo zase. Nekje je imela prijateljico, za katero smo šele nekoliko kasneje izvedeli, da je v bistvu njena zasebna spovednica. Ona je vedela vse. Ob njej se je počutila dovolj varno in udobno, da je svoje stanje lahko razkrila v vseh podrobnostih.

Naučili smo se, da to ni posledica pomanjkanja njene ljubezni ali predanosti bližnjim. Včasih se preprosto zgodi, da ljudje z depresijo izberejo svojega najbližjega zaveznika in da to preprosto ni njihov romantični partner.

Pomembno je le, da ta zaveznik obstaja in da obenem naši ljubljeni osebi z depresijo ponuja potrebno oporo, tisto pregovorno ramo, na kateri se lahko zjoče.

Na to ne smete odreagirati z jezo ali ljubosumjem, ampak z razumevanjem. S tem se namreč ščiti tudi samo razmerje, saj bi lahko z razkrivanjem vseh podrobnosti doma, odnos postal bolj podoben tistemu med pacientom in terapevtom.

Profimedia

Odlični v poslušanju

Njena depresija jo je obenem ves čas silila k umirjenosti. Nenadoma nič v njenem življenju ni bilo več hektično, nujno, raztreseno. Da je lahko našla svoj mir, si ga je morala ustvariti tako, da je pomirila vse glasove, ki so ji šepetali v glavi.

In s tem je postala odlična sogovornica, saj je v tej mirnosti postala izjemno dobra v poslušanju. V pozornosti.

Če so ljudje danes vse preveč raztreseni in med pogovorom neprestano kukajo na telefon, pogledujejo naokoli in sogovornika prekinjajo, ker se jim zdi, da so njihove misli bolj pomembne, je ona lahko spokojno poslušala še tako razvlečene zgodbe.

Besede bližnjih so jo pomirjale, ji dajale občutek varnosti, občutek poznanega. Ker je sama vedela, kako težko je najti nekoga, ki te razume v vsem tem, kar se ti dogaja, je obenem razvila neprecenljiv čut za svoje bližnje.

Čeprav se je njena ljubezen izražala drugače, jo je vedno iskala tam, kjer je vedela, da bo. In da bo vsaj za trenutek utišala njene temne misli.

Sebičnost, ki ni sebičnost

A čeprav je bila odlična v poslušanju, smo sčasoma dojeli, da tu in tam njene misli še vedno prevladajo nad njenim poznanim stanjem.

Depresija namreč da človeku občutek, da je ujet v neki čisto svoj svet, izoliran od vsega, kar ga obdaja. Ta svet ima svoja pravila, svoje zakone, za katere depresivna oseba verjame, da jo namenoma vodijo k nečemu slabemu.

Zato je ona včasih pozabila, da imamo vsi okoli nje drugačno perspektivo. Da morda razmišljamo o nečem drugem, da si želimo drugačnih izkušenj, da imamo svoje potrebe in želje.

Včasih čisto nič od tega ni štelo, ker preprosto ni bilo kompatibilno z njenim svetom. Čeprav ni želela biti sebična, se je zunanjemu opazovalcu vsekakor zdelo, da je.

Svoje misli je postavljala kot edine pomembne in potrebne pozornosti, njeno počutje je vselej nadzorovalo njena dejanja, ne glede na to, kaj smo hoteli ali želeli ostali.

Postopoma smo se naučili, da je včasih potrebna le drugačna beseda ali nekaj časa, da zleze iz svojega ograjenega sveta in prepozna, da je tam zunaj še kaj drugega.

Profimedia

Nenehna razpoloženjska nihanja

Žalost ali obup se je pri njen zgodil vedno tako nenadno. Velikokrat brez pretiranega razloga, le majhna spremembe ali neprijetnost jo je znala zaviti v temačne misli.

Sčasoma smo se to drsenje v slabo voljo naučili zaznati, preden je bilo prepozno, preden se je že popolnoma umaknila. Takrat je bilo treba le več emocionalnega angažmaja njenih ljubljenih, več navezovanja na pogovor, vztrajno spodbujanje, da sama deli svoje misli, da se odpre, in to svojo žalost spravi v besede.

Da je to cenila, je pokazala kasneje, ko se je lahko vrnila v svoje srečno stanje in je spet znala komunicirati z objemi, poljubi in nasmehi.

Takrat se je v njenih očeh videlo, kako zelo ceni vso to ljubezen, ki ji je bila vrnjena v drugačni obliki, kot smo jo morda vajeni iz običajnih razmerij.

Poglejte si tudi:
Ali preberite:
Fabio Neo Amato | Unsplash

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"