Psihoterapevtka Marja Majer Cuk meni, da če premalo delamo na sebi, nismo v ravnovesju in rešitve običajno iščemo drugje, nemalokrat posledično vodijo tudi do nezvestobe.
Kdo največkrat pride k vam?
Največkrat klienti, ki so doživeli razočaranje. Ogromno razočaranj je povezanih z nezvestobo, ko se zamaje zakon. V stiski po pomoč včasih pride le en partner, ki je zelo prizadet in ne ve, kako naprej. Po nekaj terapijah, če se dogovorita in če je bila partnerska zveza v osnovi dovolj močna, prideta oba.
Včasih se zgodi, da naenkrat prideta oba in je že prva terapija partnerska. V zadnjih časih je nezvestobe vedno več, prihajajo pa predvsem mlajši, kar je zelo pozitivno.
Partnerji, stari približno 32 let, se niso znali niti odpreti niti zaupati, ljubezen pa je trajala sedem let, medtem ko sta vzpostavljala nove odnose v službah, kjer je danes možnih največ stikov in skokov čez plot.
To pomeni, da partnerji intimne odnose iščejo v službi?
Včasih je bilo v naši družbi jasno, da so moški tisti, ki delajo in jim je dovoljeno vzpostavljati stike drugje. Žene so to vedele in so zaradi družine in ker niso imele možnosti zaslužka, vztrajale v tem vedenju in žalosti.
Danes pa so tudi ženske svobodne in sta partnerja glede nezvestobe enakovredna. Tudi ženske so odprte za nova poznanstva, imajo več priložnosti in se včasih začnejo družiti s poročenimi moškimi. Lahko tudi zaradi ambicij in različnih poslovnih interesov.
Včasih na začetku poznanstvo ne kaže znakov intimnosti, ko pa dva prestopita ta prag, se poznanstvo spremeni v čustveno povezavo.
Kaj partnerji običajno 'iščejo' v zunajpartnerskih odnosih?
Ženske potrebujejo čustveno pozornost, priznanje in pohvale. Čeprav imajo otroke, v službi delajo osem ur, potem pa morajo še doma razporediti energijo čez dan, zato potrebujejo pozornost. Nato jim trenutek pozornosti nameni nekdo drug, od kogar je sploh ne pričakujejo, in vzpostavi se stik.
Za moške bolj velja, da jih pritegne spolna intimnost, ne pa vedno. Pravzaprav gre tudi pri moških za potrebo po pozornosti.
Včasih imajo občutek odrinjenosti, ker se žena ukvarja z družino, otroki, rojstvom ... in se počutijo zapostavljene. Mogoče so tudi v kakšni stiski, imajo krizo v službi ali drugačne težave, nato pa srečajo nekoga, ki jim je pripravljen prisluhniti, kar lahko zelo hitro pripelje do stikov.
Po kaj prideta partnerja k vam?
Partnerji pridejo na partnersko terapijo, ker vsi razlogi, zaradi katerih je zveza v težavah, izhajajo iz njih samih in gre za osebnostne težave še iz otroštva. Pogosto so odraščali v ločenih družinah ali je kateri od staršev umrl, občutek nečesa pa je še ostal, pa se tega niti ne zavedajo.
Nekateri so odraščali v družini, kjer so se prepirali, se niso razumeli, in če je v otroštvu lahko eden od staršev partnerja šel, lahko gre tudi on. Prva stvar med partnerjema je, kako sta drug drugemu zavezana in kako si zaupata, ni pa pravilo.
Velikokrat so tudi drugi razlogi, zakaj smo skupaj, in partner lahko razume, če se je drugemu zgodilo kaj takega. Ravno taki pari prihajajo na terapijo skupaj, ker želijo ohraniti svoje partnerstvo.
Nezvestoba se lahko zgodi, se dopušča, njuna notranja vez pa je tako močna, da drug drugega ne bi želela zapustiti. V tem primeru prizadeti partner velikokrat prevzame krivdo nase, v smislu, kaj je naredil narobe, in ne, zakaj si je on ali ona našel ali našla potešitev kje drugje – v pogovoru ali v spolnosti.
Zanimivo je to, da partnerji sploh niso jezni na svojega partnerja, temveč nase in na drugega, ki mu je vzel nekaj njegovega. Povzročitelja ali oba partnerja dostikrat napotim na individualno terapijo, da predelata vsak svoje.
Se ukvarjate le z obema hkrati?
Na terapiji s partnerjema poskušamo najti notranje vire, posredujem, da se partnerja sploh začneta pogovarjati in si odkrito povesta, kaj so bili razlogi. Parom, ki res vztrajajo, je prva vrednota družina.
Tisti, ki je prizadet, poskuša predelati svojo bolečino in ostati v tej družini, kar pomeni, da oba želita ohraniti zakon ali partnersko zvezo. Včasih pa je za terapijo pobudnik tisti, ki je bil nezvest, ker želi v vsakem primeru ohraniti zakon in mu je žal. Te stvari želi popraviti, doreči, kaj in kako, čeprav je manjkrat tako.
Da se ponovno vzpostavi zaupanje, dostikrat traja leta in leta. Je pa to zelo stresno in povzroča težke notranje bolečine, ki so primerljive s smrtjo nekoga.
Velikokrat se tudi zgodi, da se partnerja ločita, ker sta oba ugotovila, da njun zakon ni bil dovolj trden in da je bolje, da gresta vsak svojo pot. Nemalokrat rečejo tudi otroci, da bi bilo bolje, če se ločita, da vsi skupaj lažje zadihajo.
Kako je z zvezami, v katerih je en od partnerjev nezvest dalj časa?
Načeloma v takih primerih drug partner tega ne ve. Ti, ki pridejo na terapijo, se pridejo pogovorit o občutku krivde, ker ne morejo narediti pogumnega koraka, da bi zapustili partnerja, družino ali novo osebo. S tem povzročajo škodo in bolečino ženi, družini in tudi drugemu partnerju.
Taki pridejo z vprašanjem, kaj naj naredijo, ampak nimam zlate paličice. Dokler se sam ne odloči, je zelo težko, saj gre za proces. Nekateri pari to vedo in vseeno ohranjajo zvezo, vendar se o tem doma ne govori.
Sicer pa, dokler partnerji ne vedo, je lažje, ker niso prizadeti. Take čustvene naveze lahko trajajo tudi leta. Zgodijo pa se lahko, ker zavibriramo po neki želji ali potrebi in določeno potrebo, ki je v partnerski vezi ne zadovoljimo, zadovoljimo drugje.
Napisala: Suzana Golubov, fotografiji: Goran Antley
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
