Nikogar ne moremo prisiliti, da nas ima rad - ne glede na to, koliko se trudimo

12. 6. 2021
Deli
Nikogar ne moremo prisiliti, da nas ima rad - ne glede na to, koliko se trudimo (foto: shutterstock)
shutterstock

Dovolj imam razdajanja. Potrebujem nekoga, ki bo ostal.

Leta 2017 sem bila ravno po ločitvi, ki me je čustveno in psihično povsem uničila. Ravno v tem ranljivem obdobju sem spoznala nekoga novega. Po več letih nespoštovanja v zakonu sem obupno želela spoznati nekoga, ki bo opazil in cenil mojo vrednost. Nekoga, ki me bo cenil in ljubil tako, kot sem si vedno želela.

Ko sem spoznala tega novega moškega, sem storila vse, da bo videl, kako poseben je zame. Imela sva odlično kemijo, zlahka me je nasmejal, videla sem vse dobre stvari v njemu, takšne, ki jih niti sam ni videl v sebi.

Takrat sem se odločila, da mu bom pomagala, da se ozdravi čustvenih bolečin in da ponovno sestavi nazaj delčke svojega srca. Opremljena s to idejo in upanjem, da me bo nekega dne ljubil enako nazaj, sem bila na svoji misiji, da bom porušila zidove okoli njegovega srca.

Želela sem mu pokazati, da ko si s pravo osebo, je ljubezen čisto preprosta, brez drame in ne boli.

Na tej svoji misiji sem dobila zelo malo pozornosti nazaj, ampak sem še vedno verjela, da sva si usojena. Nisem želela vržti puške v koruzo. Resnično sem si tako želela prave ljubezni, da bi zato naredila vse. 

Vsi smo že slišali zgodbe o pravih ljubeznih in kako se ljudje spremenijo, ko spoznajo pravo osebo. In jaz sem si želela biti ta oseba zanj. Želela sem mu pokazati, da je življenje lepo in da se stvari v življenju vedno spremenijo na lepše.

Po drugi strani sem mu večkrat želela pokazati vrata, za to, da bo lahko dokazal, kako zelo me ima rad, mi povedal, da sem jaz tista, ki jo je vedno čakal. Ampak to se ni nikoli zgodilo.

Moje čustvene želje niso bile izpopoljnjene in to je bil še en globok udarec na moje zlomljeno srce. Mislila sem, da si vso to bolečino zaslužim. Vedno sem se spraševala, zakaj? Zakaj me ne more preprosto ljubiti? Vsakič, ko sem želela oditi, me je povlekel k sebi nazaj.

Nekoč sem mu rekla: ”Ljubezen je kot rastlina, potebno jo je zalivati in negovati, da bo lahko cvetela in rastla. Drugače umre”.

Sama sebi sem zlomila srce z upanjem in pričakovanji. On je imel v službi naporen urnik, ki mu je vzel večino časa. To sem razumela, nikoli se nisem pritoževala ali mu dala občutka, da bi se počutil slabo zaradi tega. Ni vse v kvantiteti, ampak v kvaliteti, bila sem zadovoljna z držanjem rok na sprehodu. Razumela sem, da smo vsi zaposleni in imamo odgovornosti v življenju. Čisto iskreno, ljudje si vzamejo čas za stvari, ki se jim zdijo pomembne brez kakršnih koli izgovorov. Zapomnite si to naslednjič, ko boste slišali izgovore.

Za ljubezen smo pripravljeni storiti vse. Pripravljeni smo se odpreti, pokazati svoja čustva, postanemo ranljivi, pokažemo spoštovanje in razumevanje. Besede so lepe, ampak dejanja so tista, ki štejejo.

Če se morate kar naprej spraševati, kje je vaše mesto v razmerju ali po kateri poti se vaše razmerje obrača, je odgovor verjetno; nikamor. Ko se samo ena oseba v zvezi razdaja in v razmerje vlaga največ truda, se ustvari neravnovesje. Vsako razmerje za uspeh potrebuje enakopravnost, kompromise in razumevanje. V nasprotnem primeru se bo tisti, ki se razdaja, utrudil. Če ne dobi ničesar v zameno, bo sčasoma odšel.

Moja pričakovanja so me povsem poteptala, preslepila in me pustila v bolečem razočaranju. Sama sem se odločila videti stvari tako, kot sem si želela, da bi bi bile. Namesto da bi si natočila kozarec čistega vina in pogledala resnici v oči.

Seveda je on igral glavno vlogo v tem obdobju v mojem življenju, ampak tukaj ne gre zanj. Po dolgotrajnem trudu, da bi ta zveza obstala, sva se razšla. Jaz sem se odločila oditi, saj sem bila povsem zlomljena. Do tega dneva še vedno ne vem in ne razumem, kaj sem mu zares pomenila. Potrebovala sem mesece, da sem se ozdravila te srčne bolečine.

Ta izkušnja me je naučila, da moram biti močnejša, prijaznejša in nežnejša sama do sebe. Naučila me je, da se moram ceniti in da si zaslužim več.

Nikoli nisem zahtevala preveč, samo preveč sem zahtevala od napačne osebe.

Naše življenjske izkušnje morda niso vedno lahke, ampak nas naučijo pomembnih lekcij o življenju. Vse te lekcije se moramo naučiti, da bomo lahko rastli, se spreminjali in postali boljši ljudje. Hvaležni moramo biti za vsako izkušnjo, pa če tudi boli.

Vir: elephantjournal.com, prevedla: Maja D. 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez