Zavedate se, da vas odnos izčrpava, a ob misli na odhod občutite strah, krivdo ali močno željo, da bi poskusili še enkrat. Za tem se lahko skriva travmatična navezanost. To je čustvena vez, zaradi katere se je težko oddaljiti od človeka, ki vas prizadene.
Po prepiru pride opravičilo, po poniževanju objem, po obljubi na spremembo nekaj mirnih dni. Ravno dovolj, da znova pomislite: "Morda bo tokrat drugače."
Od zunaj se zdi rešitev preprosta: zapustiti odnos, v katerem trpimo. Toda človeka lahko zadržujejo močna čustva, strah pred partnerjevim odzivom, finančna odvisnost, skrb za otroke ali upanje na spremembo. Zato vprašanje "Zakaj preprosto ne odideš?" pogosto spregleda, kaj oseba v resnici doživlja.
Bolečini sledi nežnost
Travmatična navezanost se lahko razvije v odnosu, v katerem se nasilje, nadzor ali poniževanje izmenjujejo z naklonjenostjo in pomiritvijo. Eden od partnerjev ima nad drugim vse več moči, prijetni trenutki pa ohranjajo upanje, da se odnos vendarle izboljšuje.
Po obdobju napetosti lahko že odsotnost žalitev prinese veliko olajšanje. Če sledijo še pozornost, opravičila in obljube, je čustvena vez lahko še močnejša. Isti človek tako postane vir bolečine in oseba, pri kateri iščemo tolažbo.
Ob tem si partnerjevo vedenje razlagamo z utrujenostjo, stresom ali težkim otroštvom. Spominjamo se lepih trenutkov in si govorimo, da "ni vedno tako hudo". Toda nekaj nežnih dni ne izbriše poniževaja, groženj ali nasilja.
Kaj imajo s tem izkušnje iz otroštva?
Psihoterapevt Aleš Živković opisuje, kako lahko zgodnje izkušnje vplivajo na to, kaj v odraslosti pričakujemo od odnosov.
Otrok, ki je moral nenehno skrbeti za počutje starša, se lahko nauči, da si bližino zasluži s prilagajanjem. Pozneje zato težko reče ne, svoje potrebe pa postavlja na zadnje mesto in se počuti krivega, kadar poskrbi zase.
Nekdo, ki je odraščal ob izrazitem nadzoru, pa lahko partnerjevo preverjanje in omejevanje sprva zamenja za skrb. Vedenje mu je poznano, zato ga morda težje prepozna kot škodljivo.
To so možni vzorci, ne usoda. Težko otroštvo ne pomeni, da bomo nujno imeli škodljive odnose, travmatična navezanost pa se lahko razvije tudi brez takšnih zgodnjih izkušenj. Prav tako vsak odnos, ki ni zadovoljiv, še ni odnos s travmatično navezanostjo.
Past prepričanja
Včasih človeka v odnosu zadržuje občutek, da je sprememba odvisna predvsem od njega. Če bo bolj potrpežljiv, manj zahteven ali dovolj ljubeč, se bo partner končno spremenil.
Živković ta vzorec povezuje z zgodnjim prizadevanjem, da bi si otrok pridobil sprejemanje starša. V odraslosti se lahko podobno upanje prenese v partnerstvo: nekoč bom naredil dovolj in dobil ljubezen, ki jo potrebujem.
Takšno razmišljanje je izčrpavajoče, saj človek prevzema odgovornost za ravnanje drugega. Partnerjevega nasilja ne morete preprečiti tako, da postanete popolni. Zanj je odgovoren tisti, ki ga izvaja.
Prepoznate katerega od teh znakov?
Vredno se je ustaviti in poiskati podporo, če:
- partnerjevo škodljivo vedenje pogosto opravičujete pred bližnjimi;
- po vsakem izbruhu predvsem čakate, da bo spet prijazen;
- pazite na vsako besedo, ker se bojite njegovega odziva;
- za njegove žalitve ali jezo krivite sebe;
- svoje potrebe zanemarjate, da bi ohranili mir;
- ponavljajoče se obljube vas prepričajo, čeprav se vedenje ne spremeni.
Takšni znaki niso diagnoza, so pa razlog, da svoje občutke vzamete resno. Za pogovor in pomoč vam ni treba čakati, da bi postalo še huje.
Kako narediti prvi korak?
Za začetek lahko eni zaupanja vredni osebi poveste, kaj se dogaja. Ni vam treba že imeti vseh odgovorov ali dokončne odločitve.
Če je v odnosu prisotno nasilje, je pri načrtovanju odhoda ključna varnost. Nasilje se lahko ob prekinitvi odnosa stopnjuje, zato je priporočljivo varnostni načrt pripraviti s strokovno usposobljeno osebo, na primer ob podpori centra za socialno delo ali organizacij za pomoč žrtvam nasilja. V neposredni nevarnosti pokličite policijo.
Če ste vi tisti, ki vas skrbi za prijatelja/ico ali drugega bližnjega, pomagajte s poslušanjem. Stavek "Verjamem ti. Kako ti lahko pomagam?" odpira več prostora kot očitki, da bi moral človek že zdavnaj oditi.
Za varnost si ni treba zaslužiti pravice
Razumevanje odnosnih vzorcev je lahko pomemben del okrevanja. S strokovno podporo se lahko postopoma naučimo postavljati meje, prepoznati svoje potrebe in graditi odnose, v katerih se počutimo sprejete.
Toda za pomoč ni treba najprej razrešiti preteklosti. In to, da vam je težko oditi ne pomeni, da ste šibki.
Zaslužite si odnos, v katerem vam za bližino ni treba prenašati strahu, poniževanja ali bolečine.
Viri:
aleszivkovic.com
vizita.si
