Nekaj se je spremenilo v tem, kako danes razumemo dolgoročna razmerja, kot tudi v tem, kaj od trajnega sožitja dveh oseb pričakujemo in kako v tem intimnem ekosistemu delujemo. Dolgoročna razmerja, ki so bila potrjena z uradno poroko, so bila včasih bolj ekonomskega značaja.
Kulturna antropologija nas uči, da svoj čas poroka ni bila javna manifestacija predane ljubezni, ampak socialni konstrukt, s katerim sta si dve družini povečali moč, imetje in število zaveznikov. Kako je bilo to videti v praksi, nam zelo plastično pokažejo raznolike TV-serije, ki na takšen ali drugačen način oponašajo pravilnik odnosov iz nekega drugega časa – Vikingi, Marco Polo, tudi Igra prestolov.
Še nedavno tega, celo pri naših starših, je trajna zveza za partnerja pomenila predvsem varnost, bližino in potomce. Običajno se ni pričakovalo, da bo po dvajsetih ali tridesetih letih v zvezi še lahko govoriti o strastni ljubezni, o erotični skrivnostnosti, o prvinskem, neustavljivem nagonu. Takšna pričakovanja smo si zadali zdaj, v tem novem tisočletju, ko smo v nenehnem iskanju stimulativnih impulzov.
Ta težnja po dražljajih se je seveda prenesla tudi v svet romantike, v svet odnosov, zato nas različni mediji vedno znova poskušajo naučiti, kako ponovno podkuriti romantiko, ko ta pričakovano usahne, kako povrniti igrivo seksualnost, ko stvari padejo v rutino, kako zanetiti poželenje, ko izginejo tisti pregovorni metuljčki iz našega drobovja. A čemu? Si dolgotrajnih razmerij ne predstavljamo več, če nismo nenehno podvrženi enakim ali vsaj podobnim stimulacijam, kot smo jih doživljali v času zaljubljenosti? Nam ljubezen, predanost in spoštovanje osebe, s katero smo, ni več dovolj?
Kot pravi priznana belgijska terapevtka Esther Perel, je to prvič v zgodovini človeštva, ko od izbrane osebe za skupno življenjsko pot pričakujemo, da bo naša razumevajoča spremljevalka do konca dni, da si bomo z njo izboljšali socialni in finančni status, dobili potomce, se situirali, obenem pa od iste osebe zahtevamo še, da je naša najboljša prijateljica, naša zvesta zaupnica in naša strastna ljubimka. Pa živimo dvakrat dlje kot takrat, ko takšnih pričakovanj še ni bilo.
Kako se torej lotevamo dolgoročnih razmerij danes, ko imamo poleg teh pričakovanj še neskončno količino izbire. Izbire, ki nam jo tehnologija dostavi v dlan. Sodeč po besedah terapevtov, se jih največkrat lotevam narobe. In zato je strah pred idejo dolgoročnih razmerij, kaj šele poroke, v tem času popolnoma upravičen.
Nerealna pričakovanja
Kaj nam danes kroji podobo romantičnega razmerja? Na eni strani idealizirane romantične pravljice iz Hollywooda, ki nas prepričujejo, da morajo moški biti kot princi na belih konjih, ki po nareku usode rešijo svojo izbranko iz njenih tegob in jo ponesejo v srečno življenje v dvoje, na drugi strani pa resničnostni šovi, v katerih se zavoljo gledanosti nasilno razkraja prav ta ideologija romantike.
Ta dualnost mladino vzgaja z neizživetimi pričakovanji, v prepričanjih, da odnosi obstajajo zgolj v dveh ekstremih: kot pravljična večnost z usojeno osebo, ki je le neskončen vir sreče in zadovoljstva, ali pa kot škandalozna grozota, prežeta z lažmi, varanjem in razočaranji. Kot da tisto vmes, tisto, kjer se znajde večina realnih razmerij, sploh več ne obstaja.
Obenem moške treniramo, da morajo biti šarmantni lovci, ki spodnesejo tla pod njenimi nogami, medtem ko v isti sapi na drugi strani ženske treniramo, da naj bodo neodvisne in naj se v tem življenju zanašajo samo nase, saj moškega v resnici niti ne potrebujejo.
Mladi tam zunaj zato iščejo nekaj, česar ne bodo našli. Iščejo razmerje, ki bo videti fantastično na Facebooku in bo obenem potešitev vseh njihovih sanj in pričakovanj – ampak, ker tega v bistvu ne potrebujejo, ga lahko zavržejo takoj, ko jim več ne ugaja.
Ljubezen smo pretvorili v senzacijo. V oglasno sporočilo. V slogan. S tem smo jo potisnili daleč stran od realnosti, v njenem iskanju pa smo se ob tem še zapletli v paradoks izbire.
Paradoks izbire
Barry Schwartz je avtor knjige z naslovom Paradoks izbire. Pojem, ki je ob vstopu v novo tisočletje, torej dobro desetletje in pol nazaj, postal nujen del pogovora o iskanju življenjskega partnerja.
Gre za teorijo, ki jo je marsikdo že občutil tudi v praksi in predpostavlja, da nas danes, ko imamo pretirano izbiro potencialnih partnerjev, prav ta izbira paralizira, izčrpava in potiska v brezupje.
Čeprav bi morda mislili, da bomo danes, ko si partnerja lahko izbiramo preko aplikacije na pametnem telefonu, ko med morebitnimi naslednjimi zmenki brskamo kot po katalogu, zato le še bolj srečni in svobodni. V resnici pa ljudje postajamo ujetniki prav teh neskončnih možnosti.
Tisoč potencialnih partnerjev, vsak dan novi, vsi dostopni prek klika ali premika s prstom. In vse, kar smo s tem dobili, je kopica nezadovoljnih samskih, ujetih v vprašanje brez odgovora – kaj pa, če je naslednja oseba boljša? Kaj pa, če je naslednja oseba lepša, bogatejša, duhovitejša, višja, nižja, zanimivejša, ambicioznejša, z lepšo postavo ... ?
Naučiti se izbrati je ena najtežjih stvari v našem življenju. Ker ko izbiramo, želimo izbrati prav. Pri neskončni izbiri pa je izbrati prav skorajda nemogoče.
Vprašamo se – katera je tista prava oseba. In vprašanje, ki logično sledi, je – kaj je tisto, kar neko osebo naredi pravo? Če pričnete odgovarjati z naštevanjem pričakovanih karakteristik, ste se že zaplezali v paradoks izbire. Ker če je tisto, kar naredi osebo pravo, recimo to, da ima smisel za humor, dobro postavo ali debelo denarnico, potem vedno obstaja možnost, da ima naslednja oseba še boljši smisel za humor, še boljšo postavo in še debelejšo denarnico. Pravo osebo naredi pravo to, da jo mi izberemo za pravo.
Naša prtljaga
Različna vzgoja, različne izkušnje, različni vrednostni sistemi, različni kompleksi, različna pričakovanja. Z vsemi temi razlikami vstopamo v razmerje, nihče pa nas ne pripravi, da znamo te razlike tudi ustrezno komunicirati. Pričakujemo, da smo o tem, kako delovati v razmerju, poučeni. Da se nemudoma sinhroniziramo, ker vendarle vsi delujemo po principu 'normalnega'.
A to, kar je normalno za vas, ni nujno normalno za osebo, s katero smo v razmerju. In to, da za nas ni normalno to, kar je normalno za drugega, je naša emocionalna prtljaga – ne njihova. Na nas je, da se odločimo, ali s tem lahko živimo, ker spremeniti nekoga zato, da bo bolj ustrezal našim predstavam, ne gre. Ne na dolgi rok.
A danes vendarle vse pogosteje govorimo o občutku upravičenosti. Kot da si dobrega partnerja zaslužimo, brez doprinosa lastne odgovornosti. Brez vsakršnih kompromisov. Zdaj so namreč tu generacije, ki so bile vzgojene v duhu vsemogočnosti, otroci, ki se jim je ves čas odraščanja govorilo, da so posebni, čudoviti in najlepši, da so lahko karkoli si želijo biti, zato jim je ideja, da se morajo morebiti kdaj prilagoditi komu drugemu, kot le sebi, nedojemljiva. Grandioznost takšnih pričakovanj namreč onemogoča vsakršno ponižnost in prilagodljivost – to pa sta vendarle dve nujni osnovi za funkcionalno življenje v dvoje.
A to še ne pomeni, da prave ljubezni ni. Seveda je. Je popolnoma realna in dosegljiva. A zahteva znanje. Priprave. Osebno rast. Ker prava ljubezen se ne zgodi naključno in potem kar cveti sama od sebe.
Zahteva predanost in izkušnje, zahteva, da se jo naučimo, kot se naučimo govoriti nek tuji jezik. Tako, da vadimo, ne tako, da od nje bežimo. S tem pa se prežene tudi strah pred resnimi, trajnimi zvezami.
Iz Lise.
Napisal: Darjo Hrib. Foto: Shutterstock.
Preberite tudi: Izpoved moškega: "Tudi moški smo romantične duše"
