Zakaj se vedno zaljubim v napačnega?

In zakaj oseba, ki se nam je še pred mesecem zdela popolna, idealna, dobiva obrise realnosti in izgublja svojo popolnost? Zakaj pridobiva kritiko in nepopolnost? Kako to, da se vedno zaljubim v napačnega moškega?

Zaljubljenost in ljubezen sta dve obdobji, povezani z vzhičenostjo, vznesenostjo, zatrapanostjo, srečo, pa tudi z razočaranji, prilagajanji, nesrečo, zaskrbljenostjo.

Ko prva mine, minejo tudi metuljčki v trebuhu in oseba, ki se nam je še pred mesecem zdela popolna, idealna, dobiva obrise realnosti in izgublja svojo popolnost. Pridobiva pa kritiko in nepopolnost.

Nekdo se skozi čas izkaže za zelo ljubosumnega ali agresivnega, drugi se poleni in mu ni niti za sprehod ali obisk kina, tretji ima čudno družino, četrti več časa porabi za prijatelje kot za svojo boljšo polovico.

Ampak sama menim, da to, torej zaljubiti se v napačnega moškega, ne obstaja.

Vsaka ljubezen, ki sledi iz zaljubljenosti, daje obema, tako ženski kot moškemu, priložnost za gradnjo odnosa, v katerem bosta doživela veliko lepih, a tudi veliko manj lepih, bolečih občutkov.

Zlasti ti drugi odnosu dajejo možnost, da partnerja drug ob drugem podoživita nekaj zelo podobnega, kot sta nekoč doživljala v svojih družinah, kar je hkrati težka izkušnja, a osvobajajoča priložnost za bolj zdrav, manj travmatiziran odnos v odraslosti.

Ali veste, čemu služi ročaj v avtu?

Tako bodo žensko, ki je živela ob nasilnem očetu, v odraslosti nezavedno privlačili nasilni moški, ki so sprva ustrežljivi in prijazni, potem pa se odnos razvije do stopnje, ko se oba bolj udomačita, in takrat se naselijo nasilje, strah in teror.

Moškega, ki je kot fant odraščal ob depresivni ali tesnobni mami, bodo privlačile ženske, ki na svet gledajo črnogledo, pesimistično in imajo o sebi negativno mnenje, in bo imel občutek dolžnosti, da jim pomaga, ali pa ženske, ki s strahom vstopajo v svet, v izzive in negotovo prihodnost.

Hčerka alkoholika se bo zaljubila v super moškega, ki bo z leti vse pogosteje pogledal v kozarec in sam postal alkoholik, hči ločenih staršev v sina ločenih staršev, hčerki, katere oče je varal njeno mamo, se bo občutek prevare ponovil v intimnem odnosu v odraslosti.

Je to, da se zaljubljamo v ljudi, ki v sebi nosijo podobne občutke, ki se jih sploh ne zavedamo v polnosti, ali podobna vzdušja domače družine, naključje?

Ni naključje ...

Je priložnost, da ženska ob moškem, ki je v čustvenem svetu zelo podoben njeni družini in s tem njej ter prav tako kot ona ranjen v točki duše, ki se nanaša na strah, nesprejetost, žalost, travme, nasilje, alkohol, bolezni, čustveno zanemarjenost, nevrednost, čustveno zavrženost, neupoštevanost, nepomembnost, podoživi te težke občutke in začne pisati novo zgodbo, ki ne bo onesnažena z nečim starim, ampak bo temeljila na nečem novem, čemur rečemo sreča.

A na žalost se večina ujame ravno v ta čustva, ki dve osebi tako močno, a nezavedno privlačijo, in imajo veliko moč razdiralstva in nesreče. Kot da se zgodba iz otroštva, v kateri se je mala deklica počutila nesprejeto, osamljeno, osramočeno zaradi očeta ali mame, prestrašeno, ker so jo vzgajali v strahu, ob partnerju znova ponovi. Čeprav je zdaj odrasla, se počuti enako kot nekoč.

Zato menim, da ni napačnih partnerjev, moških, v katere se ženske zaljubimo in s katerimi živimo. A do sreče z njimi vodi skok čez prepad starih občutkov, ki jih nosimo ponotranjene globoko v sebi in imajo potencial, da par naredijo nesrečen ali srečen.

Tako ljubezen temelji na nezavednih občutkih, ki kličejo po razrešitvi, če si le upamo pogledati tako globoko v svojo dušo.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije