11 misli, ki se porodijo, ko znova začnete s skupinsko vadbo

2. 10. 2018
Deli
11 misli, ki se porodijo, ko znova začnete s skupinsko vadbo (foto: profimedia)
profimedia

Spet ste se odločili, da boste poskrbeli za svoje zdravje s športom in izpolnili prijavnico za skupinsko vadbo. Kako bo izgledala prva ura?

Če se boste po poletju spet resneje pričeli ukvarjati s športom, lahko pričakujete malce težji začetek. Vendar ne skrbite - dlje, kot se boste trudili, lažja in zabavnejša bo postala vadba. Do takrat pa je tu nekaj zabavnih misli, ki se zagotovo porodijo tudi vam, ko se udeležite skupinske vadbe:

“Mislim, da bo zadnja vrsta najbolj primerna zame.”

Še posebej, če ste na vadbo prišli sami, vam je rahlo neprijetno. Ne veste, ali se lahko pogovarjate z ljudmi okrog vas, nikogar ne poznate in ne veste točno, kako dobro ste pripravljeni. Zato se postavite kar zadaj.

“Oh to je lažje, kot sem pričakoval/a!”

Čeprav je trener povedal, da je to zgolj ogrevanje in da najtežje šele pride, se ne morete upreti želji, da daste vse od sebe. Skačete, delate počepe in vsem pokažete, koliko kondicije in energije imate.

“So moja oblačila preveč prozorna?”

Kar naenkrat niste več prepričani, da ste izbrali prave pajkice. Zdi se vam, da med izvajanjem joge vsi buljijo v vašo zadnjico in ugotavljajo, kakšno spodnje perilo ste oblekli danes. V resnici nihče nima časa, da bi se oziral še za drugimi.

“Koliko ponovitev moram izvesti? Sem se po pomoti vpisal/a na nadaljevalni tečaj?”

Že nekaj ponovitev je težkih in težko si predstavljate, da bi gibe ponovili še dvajsetkrat. Obljubite si, da boste več časa namenili rekreaciji in presenečeni ste, da se sploh še lahko premikate.

“Kakšen ritem je to? Kako je mogoče, da edini/edina zaostajam?”

Ko morate povezati gibe in se premikati po ritmu, ste na začetku nesigurni, saj še ne poznate koreografije. Gledate ostale in se trudite držati korak, vmes pa razmišljate, ali boste sploh še kdaj stopili na plesišče.

“Oseba v prvi vrsti se lahko malo umiri. Vsi razumemo, da se s športom ukvarja že od rojstva.”

Ko pogledate naokrog, vam v oči pade posameznik v izjemno dobri formi. Brez težav sledi ritmu trenerja in ni videti, da bi ga/jo premagovala utrujenost. Ne morete ugotoviti, od kje prihaja vsa ta energija in počasi vam začne iti na živce.

“Ojoj, to je težje, kot izgleda. Bom sploh preživel/a?”

Ko se začne prava vadba, ugotovite, da bi morali poslušati nasvet trenerja in se ne utruditi že na začetku. Vaš pogled je prikovan na uro in s težavo ugotavljate, da minute trajajo dlje, kot običajno.

“Gib izgleda tako lahek, zakaj ga sama ne morem izvesti?”

Ko opazujete trenerja, vse izgleda zelo enostavno in občutek imate, da ste si zapomnili vsa opozorila o pravilni drži in ostalem. Potem začnete vajo izvajati sami in šele takrat ugotovite, kako gibčni bi v resnici morali biti, in da je težko hkrati paziti še na dihanje in držo.

“To pesem morem imeti na svojem predvajalniku glasbe!”

Ne zdi se vam pravično, da imajo trenerji vedno najboljše sezname glasbe in skušate si zapomniti čim več besedila, da boste kasneje poiskali pesem. Pri tem za nekaj trenutkov pozabite na vaje.

“Vse me boli, ampak ne bom prvi, ki odneha!”

Občutek imate, da se po koncu vadbe ne boste morali premikati in nočete razmišljati o tem, kaj bo sledilo jutri. Pa vseeno ne odnehate, saj ne želite biti prvi, ki pokaže, da ne zmore več. Upate, da bo nekdo hitro odnehal.

“Komaj diham in popolnoma sem izmučen/a, ampak zagotovo se še vrnem! To je bila najboljša vadba do sedaj!” (Takoj obvestite prijatelje, kako močno ste garali.)

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"