Jaka Jakopič: Zgodba o športniku, ki je (ne samo) preživel raka

Jaka Jakopič je bil nogometaš, odkar ve zase. Pravzaprav je bil nogometaš, še preden je to zares postal.

Tudi njegov oče je bil, profesionalni, igral v prvi jugoslovanski ligi in po njej za šilinge še v Avstriji. Takrat je bil mali Jaka star štiri leta, in da očetu ni bilo dolgčas, ga je jemal s seboj na tekme. V Avstrijo, deželo milke in kinder jajčk, ki jih v Sloveniji sredi osemdesetih ni bilo.

Nogomet je začel trenirati pri sedmih letih na Ježici pri zdajšnjem Interbloku, takratnem Factorju. Šlo mu je dobro, tudi zato, ker se je pri nogometu popolnoma sprostil, pozabil na vse.

»Zdaj spoznavam individualne športe,« pravi, »in opažam razliko med njimi in kolektivnimi športi, kot je nogomet, vidim, koliko več ti dajo ekipni športi. Ko imaš slab dan, ti kolektiv pomaga, če si dobre volje, lahko ti pomagaš kolektivu in ob tem spoznaš, kako pomemben je športni duh, razvijaš socialni čut.«

Takoj je bil uspešen, a to ni bilo dovolj, da jih ne bi tu in tam slišal, da se lahko za to zahvali predvsem svojemu očetu.

Z Olimpijo je postal mladinski prvak Slovenije, bil prvi strelec druge slovenske lige, a je kljub temu vsake toliko od kod priletelo, da ga oče rine naprej, in če je kdaj zaigral slabše, da ga bo tako ali tako on izvlekel.

»Po bolezni sem odkril, da sem si to težavo nakopal sam, da sem si sam naložil to breme. Garal sem, se vsemu odrekel, nikoli nisem pil alkohola, nikoli kadil in bil ponosen na svoj način življenja. Tudi moji takratni punci, zdaj ženi, sem pri osemnajstih rekel, da ob meni ne bo vikendov, da bo samo nogomet, ker moram biti zbran, osredotočen, in če tega ne more sprejeti, je bolje, da sploh ne začneva.«

Bil je igralec, kakršnega bi si želel vsak trener. Ko je igral, je dal vse od sebe, če je sedel na klopi, je živel za tiste na igrišču, in če je tekmo gledal s tribune, ni protestiral. Želel se je dokazati tiho, z delom, prizna pa, da ga je v takih trenutkih žrlo, se nabiralo.

V nogometu namreč – tako kot tudi sicer v življenju – uspevajo tisti, ki težijo.

Začel je v obrambi, na liberu, kot smo včasih rekli nogometašu s številko pet na hrbtu, zadnjemu možu obrambe, ko se je še igral sistem tri-pet-dva, potem presedlal na desni bok, na položaj, na katerem igra v reprezentanci recimo Mišo Brečko, in ko se je sistem obrambe začel spreminjati in so se v vrsto pred vratarjem postavili štirje nogometaši, je presedlal na desno krilo in v Domžale.

Ekipa je igrala zelo dobro, a kot je pri nas to pogosto, se je nekomu zdelo, da bi lahko bilo na hitro in na silo še bolje, pa so zamenjali trenerja Mihajla Petrovića, pripeljali Borča Sredojevića in z njim še kopico igralcev iz nekdanje Juge, mlade, med njimi Jako, pa posodili v manjše klube, v Šmart­no. Vrnili so se šele, ko je na neki tekmi Šmartno, v katerem je igralo šest nekdanjih rumenih, s 5 : 0 premagalo svoj matični klub. Sredojević je odšel in Domžale so si sicer v tisti sezoni še zagotovile obstanek med najboljšimi v državi, naslednje leto pa krpale z mladinci in bile aprila, ko je Jaka zaradi težav z bulami na prsih in na vratu pristal na onkologiji, bolj ali manj obsojene na izpad v drugo ligo.

»Hodkginov limfom imate,« je rekla zdravnica.

»No, samo, da ni rak,« je rekel, ker pač ni vedel.

»Kaj pa je to?« je vprašala mama, ki je šla z njim.

»Rak na limfah,« je rekla zdravnica in mama se je sesedla v stol.

»Kot bi me kdo s kladivom po glavi. Zdaj se pa strezni, sem si rekel, začni živeti. To je novo življenje, nova tekma.«

Takoj je poiskal knjigo o tej bolezni, neko staro, v kateri je pisalo o umrljivosti pri tej bolezni in o tem, da ima 44 odstotkov možnosti glede na terapijo, ki so mu jo pred­pisali. To se mu ni zdelo ravno spodbudno, pa je povprašal še zdravnico – o vsem jo je spraševal –, ki mu je razložila, da se je ta ozdravljivost medtem povzpela že do 78 odstotkov in da bo med ozdravljene štel, če mu uspejo zatreti bolezen in se ta ne vrne vsaj pet let po zadnji terapiji. Zaupal ji je, zaupal zdravstvu in je še danes jezen, če se ga kdo neutemeljeno loti.

»Peterle me je takrat prav ziritiral s svojim postenjem,« se spomni.

Svojo prvo kemoterapijo je prejel na svoj 25. rojstni dan in jo nato pol leta prejemal na vsakih 14 dni, potem pa preživel še 32 obsevanj.

Soigralci so se lepo odzvali na novico o njegovi bolezni. Dalibor Stevanović - Dado je za spodbudo izbral dres z njegovo številko, številko 21, s Samirjem Handanovićem, ki zdaj brani v Interju in v reprezentanci, in z drugimi v ekipi so še danes ohranili stike. Takrat so bili še mladi, na začetku svoje kariere in zdi se mu, da jim je tudi on s svojo boleznijo nekaj dal.

»Napisal sem jim pismo zahvale, spodbude in zdelo se mi je, da se je prijelo, nevede sem jim dal nov vidik. Sebe sem takrat dojemal takšnega, kot sem bil pred boleznijo, ampak ko danes pogledam fotografije, na katerih brez las, brez polti, brez obrvi hodim med njimi – ker mi je trener Filipovski ponudil priložnost, da malo streljam Sarmi na gol, da sem malo med njimi in sem pozabil na bolezen –, vidim, da sem bil vendarle drug človek. Takšne stvari naredijo ekipo močnejšo. Tudi Nešo [Nenad Protega] je vedel, da to lahko pomaga, čeprav je hotel s tem, da me je povabil na treninge, ko bom pač lahko, predvsem pomagati meni.«

»Ne vemo, ali boš lahko sploh še kdaj igral, ne vemo, koliko časa bo trajalo tvoje zdravljenje,« je takrat rekel Nenad, »ampak mi bi ti radi ponudili novo pogodbo, ker ne vemo, kako bi ti lahko drugače pomagali. Če boš lahko, pa pridi na trening.«

»Za to bom Nenadu in pa predsedniku kluba Stanetu Oražmu večno hvaležen.«

Pred boleznijo so bile njegove ambicije podobne tistim njegovih kolegov. Zaigrati v prvi ekipi in si izboriti stalno mesto v njej, potem pa, kdo ve. Takrat Slovenija še ni bila članica Evropske unije in se je bilo veliko teže prebiti v klube po Evropi kot danes. Takrat je moral Sašo Udović na preizkus v Belgijo, kjer se je za mesto v konici napada boril s šestimi ali sedmimi tekmeci, v slovenskem državnem prvenstvu pa je igrala večina slovenske državne reprezentance. Med zdravljenjem je nehal razmišljati o nogometu, povsem ga je odmislil. Nogometaš – in tega nihče ne ve, pravi – ima teden dni poletnega dopusta in mogoče 14 dni zimskega, in če imamo v mislih resen nogomet, velja to od 14 leta dalje. Jaka prizna, da je pogrešal druženje zunaj nogometnih igrišč, prijatelje, ki so poletja preživljali na morju, na barki, da ga je to grizlo, a je obenem vedel, da je nogomet njegova služba, ki ne bo prav dolgo trajala, in je bil pripravljen narediti vse, da bi mu uspelo. Želel si je dopusta, časa za branje knjig, kdaj tudi časa za brezskrbno poležavanje, ko ne bi razmišljal ne o nogometu ne o šoli, ki jo je ob njem delal. In ko ga je doletela bolezen, si je rekel: »Zdaj bom pa živel tako, kot sem si želel, tako kot upokojenci, ki pravijo: 'Ko bo pa penzija, bom pa ležal in bral.'«

To je počel med boleznijo. Potreboval je počitek in prvič v življenju se je znal umakniti, naučil se je reči ne. Tisto poletje med terapijami je preživel v družinski prikolici v Savudriji, tam sprejemal obiske prijateljev, ki so ga med drugim tudi napokali v kombi in odpeljali na splovitev čolna na Krk.

Zdraviti se je začel 13. maja, na svoj rojstni dan, in ga končal 24. decembra, nato pa odšel v zdravilišče in počasi že tudi v fitnes. Že v okrevališču v Strunjanu ga je zamikal nogomet, ker ga je tamkajšnje bivanje zelo spominjalo na priprave športnikov. Jutranje vstajanje, razgibavanja, terapije, vaje za mišični tonus, kosilo, počitek in spet ... Takrat je dobil voljo do treninga, poiskal je pokojno Jernejo Perc in Sergeja Rozmana, atleta, ki sta s Srdjanom Djordjevićem razvijala metodo, s katero merijo hitrost, odzivnost in simetrijo mišic. Opravil je meritve, na podlagi katerih so mu napisali program, in ko se je vrnil na igrišča, je bil hitrejši in močnejši kot prej.

»Prej sem bil tekač z lepim predložkom,« pravi Jaka, »po vrnitvi po bolezni pa atlet.«

Junija 2003 je začel igrati v tretji ligi, in sicer tako, da so ga sprva 'ujčkali' in je treniral le dvakrat do trikrat na teden. Na polno je zaigral septembra, se naslednje leto s klubom uvrstil v drugo ligo, kjer so preživeli dve sezoni, in se potem uvrstili med najboljše klube v državi. Po pol leta igranja med slovensko elito je odšel na tuje, na Japonsko, sicer v tretjeligaški klub, a z ambicijami prebiti se višje. Jaka tega žal ni dočakal, nihče ni. Po sporu med lastnikom in glavnim pokroviteljem je klub bankrotiral in Jaka se je vrnil v domovino in odšel v Novo mesto, h Krki, kjer je igral pol leta, potem pa sprejel ponudbo iz Malezije, se pripravil za pot, cepil dvojčici, ki sta se medtem rodili, proti hepatitisu, se dogovoril za delovni vizum, potem pa so Malezijci zaprli trg za tujce in je vse padlo v vodo.

»To mi je vzelo voljo do nogometa,« pravi. »Star sem bil 30 let in vedel sem, da kakšnih večjih priložnosti ne bo več.«

Nato si je nekaj časa vzel za družino, igral v Kranju in dve sezoni v Avstriji in se potem zaposlil v nogometnem sindikatu, kjer se je ukvarjal z družbeno odgovornimi deli. Zdaj je zaposlen v agenciji, ki zastopa nogometaše, Players Promotion, kjer je vodja pisarne, zadolžen tudi za družbenoodgovorna dela, ki jih agencija zelo podpira.

»Ko sem bil bolan, mi je bilo zelo težko povedati, kaj sem čutil, in obenem sem čutil, da me ne razumejo. Srečal sem se z boleznijo, s smrtjo, z negativizmom, tudi z odporom, in to me je zelo motilo.«

Potem mu je prijatelj podaril knjigo Lancea Armstronga Vsaka minuta šteje in ta knjiga mu je vlila optimizem.

»Daleč od tega, da bi Armstronga zagovarjal,« pravi danes o tej knjigi, »ampak če si takrat hotel biti vrhunski kolesar, si moral uživati doping. Ujeli so čisto vse iz tistega obdobja in kljub dopingu je moral Armstrong dvakrat bolj trenirati kot Ulrich, da ga je lahko premagal. Spomnim se iz knjige, kako je med treningom pred ogledalom preverjal še mimiko svojega obraza, ker je poskušal ohraniti miren izraz kljub velikim naporom. Želel si je, da bi Ulrich, ko bi pogledal nazaj, uzrl ta obraz in bi ga to psihično dotolklo. Take stvari mi še danes veliko pomenijo, seveda pa ima ta knjiga zdaj slab sloves in bi me kdo čudno pogledal, če bi mu jo priporočil.«

In ker je v njem vedno tlela želja po pisanju – njegova babica, ki je umrla letos, je v svojem življenju napisala štiri knjige, dedek pa je bil novinar –, se je odločil, da bo o svoji bolezni pisal. Začel je s črticami v reviji Društva onkoloških bolnikov Okno. Med treningi je hodil v knjižnico pisat, steklo mu je, iz črtic je nastajala knjiga, potem je pa odšel na Japonsko, s seboj vzel računalnik, ki se mu je tam 'zmešalo', in vse, kar je imel v njem shranjeno, je šlo po gobe.

Leta 2005 se je lotil ene prvih akcij za ozaveščanje ljudi o tem, da je rak bolezen kot vsaka druga. Huda, a še vedno samo bolezen. S sindikatom SPINS in Društvom onkoloških bolnikov so pripravili akcijo Glave gor, s katero so šli na vse tekme prve lige in na tekmo državne reprezentance proti Škotski v Celju in z brošurami opozarjali in seznanjali ljudi z rakom na nekoliko drugačen način. Izdelali so veleplakate in posneli ozaveščevalni videospot, ki se je vrtel med tekmami. Akcijo so nadaljevali tudi na rokometnih tekmah Krima in Celja Pivovarne Laško. Hoteli so posneti fotografijo, katere glavni junak bi bil Jaka kot takrat edini športnik, ki se je po raku vrnil v profesionalni šport. Na fotografiji naj bi stal sredi nogometnega igrišča, reprezentantje ob njem pa bi gledali v tla in na tak način povedali, da se v Sloveniji še vedno težko govori o raku, da je bolezen še vedno stigmatizirana.

»No, pa je potem Aleksander Knavs rekel, da on v življenju na ig­rišču ni dal glave dol, in je ta zamisel padla v vodo,« pove smeje.

Na objavljeni fotografiji tako reprezentantje gledajo Jaka.

Nato so hoteli akciji, ki je opozarjala na posledice prometnih nesreč (na fotografijah sta bila Iztok Čop in Marko Milič, in sicer kot invalida, brez ene roke), pomagati tudi prek nogometa. Poskusil je tudi med nogometaši, v slovenski nogometni reprezentanci, pa mu je tam ni uspelo speljati. »Veš, nočemo izzivati nesreče,« mu je povedal njen takratni kapetan Nastja Čeh.

Zdaj se o raku tudi po Jakovi zaslugi govori precej več, kot se je nekoč. Ko je Jaka postal član upravnega odbora Društva onkoloških bolnikov, je bilo v Sloveniji 13 skupin za samopomoč, zdaj jih je 21, ampak med njimi še vedno ni nobene moške. Ta je sicer medtem nastala, pa spet izginila, ker moški veliko teže govorijo o bolezni kot ženske oziroma želijo nanjo opozarjati drugače. Zato so leta 2006 organizirali akcijo Kolo življenja, na kateri so nekdanji bolniki z rakom z ekstremnim kolesarjenjem dokazovali, da se da po raku povsem normalno in aktivno živeti.

»To je tista svetlejša plat naših prizadevanj,« pravi Jaka, ki pa dodaja, da številni ob raku še vedno raje pogledajo stran. »Pred kratkim je v Ljubljani potekal festival tretjega starostnega obdobja in smo v Cankarjevem domu pripravili predavanje Rak in življenje, ki ga je prišlo poslušat šest ljudi. Pred nami so v isti dvorani govorili o prehrani in takrat je bila pa nabito polna.«

Prvič v življenju sem bil jaz najpomembnejši

»Prvič v življenju mi je bilo vseeno za druge, prvič v življenju sem bil jaz najpomembnejši in prvič sem resnično razmišljal samo o sebi. In začela se je moja preobrazba, ki je bila, če pogledam nazaj, nekaj najlažjega in morda najlepšega, s čimer sem se soočil. Morda se sliši čudno, a v športu sem bil navajen garanja, bolečin, udarcev in poškodb in vse to me je dvigovalo, krepilo, ob tem sem rasel ter postajal vse boljši. In prav z vsakim stranskim učinkom zdravljenja, izgubo las, slabosti ali srbečo kožo sem vedel, da se zdravim. Predvsem pa sem bil vesel, ker sem spoznaval sebe, in to je bilo najlažje. Med boleznijo sem počel stvari, ki sem si jih želel, za katere pa prej ni bilo časa. Kar naenkrat, čez noč, sem ga imel. Imel sem čas za branje, izlete, morje, spanje, kuhanje, pogovore in predvsem pisanje. Pisanje mi je pomagalo, da sem na papir napisal tisto, kar marsikdo ne bi razumel, ta papir ima napisanega še toliko, kar morda nikoli nihče ne bo več videl, in ta papir je pomagal marsikomu, morda čisto malo, da je obrnil pogled na svet. In zdaj lahko na glas rečem le to, da sem včasih živel, kot so želeli drugi, zdaj živim, kot hočem sam.«

Iz članka v Oknu, reviji Društva onkoloških bolnikov

Napisal: Tadej Golob, Foto: Osebni arhiv Jake Jakopiča, arhiv AML, Goran Antley

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek