Everesting 10K: 400 kilometrov, 10.000 višinskih metrov in 12 alpskih prelazov v enem dnevu

Trasa je vodila čez Dolomite, Karnijske Alpe in Julijske Alpe ter povezala prelaze Nigra, Sella, Gardena, Campolongo, Pordoi, Fedaia, Giau, Tre Croci, Ciampigotto, Sella Nevea, Predel in Vršič. Projekt ni bil zasnovan le kot športni dosežek, temveč tudi kot vizualna zgodba o vzdržljivosti, gorskem prostoru in dolgem dnevu na kolesu. Na poti sta ga spremljala člana podporne ekipe Jernej Podgoršek in Andrej Marsel, ob projektu pa je nastala obsežna zbirka fotografij in videoposnetkov. Več informacij o projektu je na voljo na spletni strani www.fuzzecl.com.

V nedeljo, 21. junija 2026, se je Ignac Bakše ob 3:00 zjutraj blizu Bolzana podal na pot, ki je na zemljevidu povezovala italijanske Dolomite s Kranjsko Goro. Pred njim je bilo približno 400 kilometrov, več kot 10.000 višinskih metrov in dvanajst alpskih prelazov. Osnovna ideja projekta je bila preprosta, izvedba pa precej manj: vse vzpone opraviti na eni neprekinjeni poti, brez ponavljanja istega klanca, ter cilj doseči v manj kot 24 urah.

Projekt z naslovom Everesting 10K: Roam the Alps je Ignac načrtoval več mesecev. Osnovno traso je začrtal že precej pred izvedbo, v zadnjih tednih pred startom pa jo je prilagodil prometu, dolžini posameznih odsekov, možnostim oskrbe in logistiki podporne ekipe. Pot je zasnoval kot dolgo prečenje Alp, ne kot krožno vožnjo ali ponavljanje enega samega vzpona. S tem je športni cilj povezal z raziskovanjem pokrajine in željo po ustvarjanju celovite vizualne zgodbe.

Prvi del trase je potekal skozi Dolomite. Po prelazu Nigra so sledili Sella, Gardena, Campolongo in Pordoi, nato pa Fedaia pod mogočno Marmolado. Nadaljevanje je vodilo čez Giau, Tre Croci in Ciampigotto, zatem pa proti vzhodu do Sella Nevee, Predela in zadnjega velikega vzpona na Vršič. Vsak prelaz je prinesel drugačen značaj: od dolgih jutranjih vzponov in odprtih dolomitskih panoram do večernih kilometrov, ko se je dan prevesil v noč in je bilo treba ohranjati ritem kljub utrujenosti.

Pomemben del izvedbe je bila podporna ekipa. Jernej Podgoršek in Andrej Marsel sta Bakšeta spremljala s kombijem, skrbela za hrano, pijačo, oblačila, opremo in prilagajanje načrta razmeram na poti. Postanki so morali biti kratki in premišljeni, saj je vsaka daljša prekinitev zmanjšala možnost, da bi celotno traso zaključil v predvidenem času. K uspešni izvedbi projekta so poleg spremljevalne ekipe pripomogli tudi podporniki: Roletartstvo Medle, RedBull Slovenija, Selle San Marco, Garmin Slovenija in Oster Rob.

Najzahtevnejši del ni bil posamezen prelaz, temveč seštevek vseh vzponov, razdalje in časa. Po več sto kilometrih se utrujenost ne kaže več le v nogah, ampak tudi v koncentraciji, odločanju in sposobnosti vzdrževanja enakomernega tempa. Zadnji vzpon na Vršič je prišel po več kot 9.000 že premaganih višinskih metrih in je predstavljal zaključni fizični ter psihološki preizkus. Kljub temu je Bakše nadaljeval proti cilju v Kranjski Gori in vožnjo zaključil po 22 urah in 44 minutah.

Končni rezultat je bil približno 400 prevoženih kilometrov, več kot 10.000 višinskih metrov in dvanajst prečkanih prelazov v enem dnevu. Podvig je bil uvrščen tudi v Everesting Hall of Fame, vendar njegov pomen ni omejen le na številke. Roam the Alps je nastal kot osebni projekt, ki združuje vzdržljivostno kolesarstvo, načrtovanje, delo ekipe in vizualno pripovedovanje.

Med pripravami in izvedbo so nastale fotografije ter videoposnetki, ki beležijo gorsko pokrajino, menjavanje svetlobe, kratke postanke podporne ekipe in trenutke, ki jih številke ne morejo v celoti opisati. Bakše želi s projektom pokazati, da vzdržljivostni podvig ni samo lov za rezultatom, ampak tudi dolgotrajen proces: od prve skice trase in mesecev treninga do sodelovanja ljudi, ki omogočijo, da se zamisel na koncu spremeni v resnično pot.