Kaj menite, katero gibanje je bolj priljubljeno: tek ali hoja? Večina vas bi najverjetneje izbrala hojo, saj je dosti lažja od teka in omogoča premagovanje daljših razdalj. Kaj pa, če bi vam kdo rekel, da smo pravzaprav ustvarjeni za tek, in ne za hojo?
Čeprav se sliši neverjetno, so raziskave biologa Dennisa Brambla z univerze v Utahu in antropologa Daniela Liebermana s Harvarda pokazale ravno to. Raziskovalca trdita, da smo se razvili iz tistih (opičjih) prednikov, ki so preživeli, ker so bili sposobni premagovati velike razdalje, ko so lovili živali in iskali hrano. In to je oblikovalo našo anatomijo.
Ta teorija je postavila na glavo splošno prepričanje, po katerem naj bi bil človek zgrajen za hojo. Dennis Bramble in Daniel Lieberman pravita, da je dokaz za njune trditve naša anatomska zgradba.
Kita, ki poteka od spodnjega dela lobanje pa do prsnih vretenc, deluje kot vzmet, ki preprečuje tresljaje in pomaga rokam in ramenom pri uravnovešanju glave med tekom.
V nasprotju z opicami in avstralopitkom so se ramena prvih ljudi ločila od glave in vratu, s čimer je bilo omogočeno obračanje telesa, medtem ko je glava obrnjena naprej.
Visoko človeško telo z ozkim trupom, pasom in medenico ustvarja večjo površino kože, kar omogoča boljše hlajenje in hkrati samostojnejše gibanje zgornjega in spodnjega dela telesa, zaradi česar je trup neodvisen od gibanja nog.
Krajše človeške podlakti omogočajo lažje lovljenje ravnotežja med tekom in zmanjšujejo mišično moč, ki je med tekom potrebna za držanje pokrčenih rok.
Povezava med medenico in hrbtenico je močnejša in večja, kot je bila pri naših prednikih, s čimer sta omogočena večja stabilnosti in boljše prenašanje tresljajev med tekom.
“Človeška zadnjica je ogromna, ” pravi Bramble. “Ste že kdaj videli opico od zadaj? Nima nobenih hlebčkov. ” Po njegovem mnenju so zadnjične mišice pomembne za stabilen tek, saj povezujejo stegnenico s trupom. Ker se ljudje med tekom nagibajo naprej, zadnjica preprečuje izgubo ravnotežja in padec na nos vsakič, ko se nogi dotakneta tal.
Dolgi nogi, česar šimpanz in avstralopitek nimata, omogočata daljše korake med tekom. Temu so namenjene tudi kite in vezi (vključno z dolgo ahilovo kito), ki delujejo kot vzmeti, ki med tekom shranjujejo in sproščajo mehanično energijo. Zaradi njih so človeške noge veliko manj mišičaste in zato med tekom porabijo manj energije.
Kolki, kolena in gležnji so dokaj veliki, zaradi česar so udarci bolje blaženi.
Razporeditev kosti v človeškem stopalu ustvarja stabilen lok, zaradi katerega je celotno stopalo neupogljivo. To tekačem omogoča učinkovitejši odriv, hrati pa lahko izkoristijo vzmetenje stopalnih kit.
avtor: Shin Ohtake
prevedel: Peter Kapele
foto: Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
