Tokrat nas je pot zanesla do Bovca, v načrtu pa je bil eden od okoliških vršacev.
Nekako nam je bilo že od jutra jasno, da za danes ne bomo potrebovali sončne kreme s prav visokim faktorjem, verjetno sploh ne bomo potrebovali kreme. Ugotovitev se je izkazala za pravilno že, ko nas je s travnika ob cesti pozdravila prva ovca iz Bovca v premočeni volneni jopici.
Tudi s prižganim radiem stvar ni hotela biti boljša – vremenska napoved sporoča, da okoli poldneva začne deževati, medtem ko ga zaradi udarcev gostih kapelj na vetrobransko steklo skorajda nisem slišal.
Obuti v Alpinine čevlje se dežja nismo ustrašili in se odločili, da bo izlet vseeno prijeten. Moč volje je lahko neverjetna.
V višjih legah je prevladovala gosta oblačnost, tako so na vrsto prišle nižje ležeče zanimivosti doline Soče. Velika korita Soče, ki me spomnijo na otroška leta in takratno zelo efektivno spoznanje o temperaturi tega bisera. O kopalcih in kopalkah pa kdaj drugič, tokrat so bili vsi mimoidoči malo bolj oblečeni.
Malce bolj zanimiva pot, tudi ob jeklenici, nas pozneje pripelje do izvira Soče. Izvir v sebi skriva še jamo, ki pa je bila tokrat do vrha in čez polna vode. Dober podplat je omogočil varen dostop prav do izvira in super sliko. Tine vmes vedno navduši z zgodbo iz alpinizma oz. gorskega reševanja.
Za konec smo že iskali ideje za naslednji izlet, za nasvet pa smo povprašali gospoda, ki je znal osvajati vršace, izražati naklonjenost do drobnih in skritih vrednot ter ceniti lepoto narave in jo opevati v svojih delih. Vidno zadovoljen, ko se mu je v naročje prisedla Katja, je s pogledom namignil na naš novi cilj. Kam že gleda Julius Kugy?
Blaž Kunej
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
