Čeprav mu tudi srce ni prizaneslo, ko so na preventivnem pregledu ugotovili, da ima mladi športnik Marfanov sindrom oziroma razširjeno aorto, ki bi bila brez zdravljenja lahko usodna, če bi Urban nadaljeval športno udejstvovanje na profesionalni ravni.
S pomočjo naših junakov je Slovenija poskrbela za humanitarno akcijo, ki je zagrizenemu košarkarju odprla vrata bolnišnice v Južni Koreji, kjer so ga pred nekaj meseci tudi uspešno operirali.
Po vsem, kar je pri rosnih 21 letih prestal, se danes zaveda, kakšno moč imajo misli – zlasti tiste pozitivne, ki ga nikdar niso pustile na cedilu, in komaj čaka, da se vrne na parket.
Razmeroma mlad si izvedel za pretresljivo diagnozo. Kako si se spoprijel z njo?
Sama starost niti ni bila taka težava, problem je bil v tem, da ne bi mogel več igrati košarke.
Da ti nekdo reče, da nikoli v življenju ne boš mogel več igrati, je to res velik udarec, in to je najhuje. Prej ne razmišljaš o ničemer drugem kot samo o košarki.
To je bila vselej moja prva skrb, tudi zato, ker se je vse skupaj zgodilo ravno teden ali dva pred reprezentanco, evropskim prvenstvom mlajših članov.
Sprva me je to res zelo potrlo, ampak sčasoma sem se psihično pripravil. Reprezentančni psiholog, ki je bil takrat zraven, mi je svetoval, naj na stvari gledam malo širše in naj ne razmišljam le o košarki, temveč tudi o vseh drugih stvareh. Ko ti nekdo tako pomaga, je laže.
In tebi je takrat – v najtežjih trenutkih – pomagalo kar veliko ljudi, če se ne motim.
Res je, že takrat, ko smo izvedeli za mojo diagnozo, še bolj pa letos poleti, ko je šlo vse skupaj res do skrajnosti.
Jaz sem zaključil pogodbo s Heliosom in moral sem nekaj delati. Obrnil sem se na Košarkarsko zvezo Slovenije in jih prosil za pomoč. Takoj so odreagirali z dobrodelno akcijo, ob strani pa mi je ves čas stala tudi prijateljica Alenka Gotar.
Torej si v nesreči spoznal, da imaš veliko prijateljev?
Da, lahko bi tako rekel, se pa v Sloveniji res ogromno ljudi odzove na tako dobrodelno zadevo. Znamo stopiti skupaj, ko je treba, in to se je pokazalo tudi v mojem primeru.
Nad tem sem bil res pozitivno presenečen, saj nisem pričakoval takega odziva, tudi s strani medijev, čeprav so me organizatorji pred tem opozorili, da se kaj takega lahko zgodi.
Kako koristna je bila v tem primeru podpora medijev?
Predvsem je vso zadevo potisnila naprej in hvala bogu, da se je to zgodilo!
Skupaj ste zbrali dovolj denarja za zahtevno operacijo v Južni Koreji. Kakšni so bili tvoji občutki pred odhodom v bolnišnico – na tujo celino?
Kot sem povedal že takrat na letališču – preden sem šel, sem bil najsrečnejši človek na svetu, bil sem zelo pozitivno naravnan in komaj sem čakal na operacijo!
Pravzaprav sploh nisem razmišljal o negativnih stvareh, niti enkrat nisem podvomil o tem, ali bo vse skupaj uspelo. V glavi sem imel samo, da grem, da se to reši, da pridem nazaj in ponovno začnem igrati.
In tako je vse tudi dobro potekalo. Se ti zdi, da je tvoja pozitivna naravnanost prispevala k uspehu posega in regeneracije? Je moč misli v takšnih situacijah bistvenega pomena?
Pozitivne misli so izjemno pomembne! Pred tremi leti sem imel operirano koleno, tako zdaj lahko rečem, da sem res spoznal razliko med pozitivnim in negativnim mišljenjem.
Ko sem si poškodoval koleno, sem res negativno razmišljal in vse skupaj se je vleklo v nedogled. Na operacijo sem takrat gledal zastrašujoče, res sem se bal in vse to, v primerjavi s kolenom mi je bila operacija srca zdaj prava malenkost!
Kaj se je med tem spremenilo, kaj je spremenilo tvoj pogled na celotno zadevo?
Ko vidiš, da ti zdravje omogoča tudi nekaj, kar imaš najraje na svetu, ti to sploh ni težko narediti. Sliši se smešno, toda koleno mi je naredilo precej več preglavic kot srce!
Ko sem imel operacijo kolena, je bilo to zame trikrat hujše kot operacija srca. (smeh) To je res odvisno le od tega, kako se na zadevo pripraviš oziroma kako te ljudje, ki so ob tebi, pripravijo na to.
Moja kardiologinja Metka Zorc in kirurg Miladin Džordžević sta me res dobro pripravila na operacijo. Opogumila sta me psihično, mi povedala, kako bo, ko se bom zbudil, na kaj moram paziti ... Tudi prijateljica, ki študira medicino, mi je stala ob strani in mi podrobno razložila vse postopke. Res so mi pomagali!
Kaj bi svetoval vsem tistim, ki jih preseneti neprijetna diagnoza oziroma jim bolezen prekriža pot?
Meni je bilo verjetno lažje, ker sem šel na operacijo zato, da bi lahko spet igral košarko. Vsakdo mora najprej pri sebi razčistiti, da se sooči s stanjem in se bojuje; če mu bo to pomagalo v nadaljevanju življenja, je treba to sprejeti. Če se – skupaj s tistimi, ki ti stojijo ob strani – dobro pripraviš na to, sploh ni tako težko.
Se spominjaš prvih občutkov po operaciji?
Spominjam se vsake sekunde, razen časa, ko sem spal. Res ni bilo vse ravno mačji kašelj. Že enkrat vmes sem se zbudil in čutil, kako dihalni aparat diha namesto mene. Na to so me tudi pripravili in mi svetovali, naj bom miren, ker bo aparat dihal sam.
Nato sem spet zaspal in ko sem se prebudil dan po operaciji, je bilo zelo težko, ker so mi morali dihalni aparat potegniti iz pljuč.
Ko si povsem pri zavesti, telo začne dihati samo od sebe, in tako pride do nasprotnega učinka. Takrat mi je bilo težko, ker nisem mogel dihati. Rekli so mi, naj še pet minut počakam. Vsakega delčka sekunde se spominjam!
Si takrat že vedel, da je operacija uspešno potekala in bo s teboj vse v redu?
Ne, takrat še ne, to sem izvedel šele, ko je prišla moja kardiologinja in drugo osebje. Povedali so mi, da je vse potekalo super, da sem varen in naj gledam samo naprej. Bil sem zelo vesel, da je to za mano.
V seulski bolnišnici si potem ostal še deset dni.
Na intenzivni negi sem bil tri dni. Tam ne moreš imeti telefona in računalnika. Obiske imaš lahko le enkrat na dan.
V tisti sobi je ves čas svetlo, prižgane so luči, vidiš le uro na steni in sekunde, ki se premikajo zelo počasi.
Prvi dan, ko sem se zbudil, nisem smel zaspati, čeprav sem bil po operaciji zares utrujen. Niso mi pustili spati, češ da moram dihati, da se pljuča raztegnejo. Takrat je bilo res malo mučno, prvi dan, ampak je hitro minilo zaradi mojih pozitivnih misli in zavedanja, da je vse to le del postopka.
Kakšno se ti zdi naše zdravstvo v primerjavi s tamkajšnjim?
Res je težko primerjati koleno in srce, ampak definitivno je tam veliko bolje. Medicinski center, v katerem sem bil operiran, je ogromen sklop stavb, kjer imajo tako univerzo kot center, glavno bolnišnico in vse pomožne bolnišnice, študentske domove. Vse to na območju enega kvadratnega kilometra!
Tam nobenemu delavcu ni težko delati! Jaz nisem videl niti enega zaposlenega, ki bi kdaj prišel slabe volje do pacienta. Zate skrbijo z nasmehom in to sem takoj začutil, super sem se počutil.
Vse tam je naprednejše, tudi standard je precej višji. Celo sin kirurga, ki me je operiral, me je redno obiskoval, vsak dan. Vsem se pozna, da radi delajo, in v tem je velika razlika!
Je pa res, da se tam ogromno stvari plača dodatno. Ni zavarovalnice, ki bi krila stroške tako kot pri nas. Za pregled krvi in rentgen prsi nekaj dni po operaciji smo morali odšteti 200 evrov, se mi zdi. Malo je stvari, ki so vključene v zavarovanje. Težko je primerjati Slovenijo in Severno Korejo, ker je tam povsem drug svet. Vemo, v kakšni situaciji je dandanes Slovenija, tam pa vse cveti.
Kako je potekala tvoja vrnitev v Slovenijo? Kako so te sprejeli tvoji bližnji?
Uf, ta vrnitev je bila zelo čustvena! Komaj sem čakal, da se vrnem! Po desetih dneh v bolnišnici sem še dva tedna bival v hotelu, da sem lahko hodil na preglede.
Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, me je na letališču pričakala cela množica, tam je bila vsa uprava Heliosa, direktorica domžalskega nogometnega kluba, podravnatelj srednje šole Domžale, vsa moja družina, punca in njena družina, igralci Heliosa, fizioterapevt, ki je bil takrat v reprezentanci, tudi Alenka Gotar, ki je s seboj pripeljala cel ansambel, tako da so igrali na harmoniko in je bilo res noro! (smeh)
Veš, koliko ljudi je prišlo, tega si res nisem predstavljal, in priznam, da sem takrat potočil tudi kakšno solzo.
Kako se počutiš danes?
Počutim se v redu. Vse je tako, kot mora biti, paziti moram le, da ne zbolim, ker bi bilo to zame lahko nevarno. Sem bo prišel tudi doktor, ki me je operiral. Pregledal me bo in takrat bom že bolj vedel, kako in kaj.
Komaj čakam, da se bom počutil tako v redu, da se bom lahko vrnil na parket. Ne gledam preveč naprej. Raje se osredotočam na to, da se vrnem zdrav in se rehabilitiram, kot je treba. Pomembno mi je le, da se vrnem.
Iz revije Lea
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
