Nezvestoba

27. 5. 2012
Deli
Nezvestoba (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

"Slovenci smo drugačni od drugih narodov," pravi psihoterapevtka Vesna Jarc, "Ker se ne pogovarjamo o čustvenih potrebah, temveč jih pometemo pod prag. Ljudje se ne znajo pogovarjati o čustvih, saj jih ne znajo ubesediti, ker ne vedo, kaj čutijo, ko pa znajo to ubesediti, tudi konfliktov ni več."

Kdo se najpogosteje obrača na vas zaradi nezvestobe?

Vesna: Pretežno partnerji in mlada dekleta. Nezvestoba, vsaj tista, s katero se srečujem, je predvsem posledica travmatskih izkušenj iz preteklosti. Ni klasične nezvestobe, dogaja se vsem in se bo še naprej.

Tempo življenja je hiter in ljudje več ne najdejo časa drug za drugega, imajo težave s komunikacijo, ne znajo se pogovarjati, se ne slišijo, ženski možgani funkcionirajo drugače od moških ...

Na terapiji se naučijo komunicirati in poslušati, saj partner pogosto ponovi nekaj povsem drugega od tistega, kar je drugi partner povedal, in obratno. To je jasen dokaz, da slišijo nekaj povsem drugega. Konfliktne situacije pa so v vsakem partnerstvu, in če jih partnerja znata predelati sproti, lahko gresta vzporedno ter skupaj rasteta.

Žal običajno stvari funkcionirajo tako, da partner misli, kaj drugi partner misli. Partner pa misli nekaj drugega od partnerja, ter obratno, tako gresta vsak v svojo smer. Tako se tudi zaradi potrebe po razumevanju in čustveni navezanosti zgodijo razni skoki čez plot.

To velja tudi za moške?

Vesna: Zadnje čase se je situacija malo obrnila in se ženske malo rekreirajo, moški pa iščejo čustveno navezanost. Zdi se mi logično, ker ženske postajamo vedno močnejše. Moški postajajo strašno negotovi in ne vedo več, kje je njihovo mesto.

V zgodovini je moški domov prinašal hrano, žena pa je doma skrbela za otroke. Zdaj ni več te potrebe in so pravzaprav ženske tiste, ki gredo na lov, moški pa so doma in si vzamejo porodniški dopust. Njihova negotovost vodi v strah ter posledično v agresijo in jezo.

Moški postajajo napadalni in agresivni, seveda ženske ne vedo, zakaj, in dogajajo se konflikti. Problem tega je slaba komunikacija, ker se partnerja ne znata pogovarjati na pravi način.

Partnerje učim, kako naj se pogovarjajo in poslušajo drug drugega tako, da povzamejo, kar je parter povedal. Opozarjam tudi na komplimente, se pravi, da se koncentrirajo na pozitivne lastnosti partnerja.

V kakšnem smislu?

Vesna: Slovenci zelo pogosto kritiziramo, zelo hitro najdemo stvari, ki niso v redu, ko pa kliente vprašam, naj povedo kakšno partnerjevo dobro lastnost, sploh pet, si vzamejo čas. Tudi ko rečem, naj se opišejo in povedo pet svojih dobrih lastnosti, imajo težave.

Posledično se to prenaša v partnerski odnos in partnerja si ne delita komplimentov, temveč le kritike. Izkušnje pa kažejo, da ko se koncentriraš na pozitivne stvari, se pravi, da partnerja vsak dan pohvališ, mu nameniš kompliment, počasi stvari, ki te motijo, izginejo, niso več tako pomembne. Treba je delati na sebi, ker ko se spremeniš, se spremeni ves svet oziroma tvoj odnos do sveta.

Se pravi, da morajo klienti delati na sebi, vi pa jih pri tem le usmerjate?

Vesna: Vsi odgovori so v klientih, jaz jim le pomagam, da jih najdejo. Brskanje po sebi je povezano s spremembami, ki jih morajo delati sami. Ni pa nujno, da terapija pokaže, da morata partnerja ostati skupaj, vsekakor pa razčistita.

Običajno, če so zadeve tako hude, da drug drugega nista več sposobna spraviti v smeh, humor pa je pomemben del kemije v zvezi, je jasno, da se zadeva ne bo uredila.

Dokler pa je še vedno prisotno malo humorja, je to dober znak. S partnerjema delam tudi na osvežitvi ljubezenske zgodbe, jo predelamo in se vrnemo na začetek.

Na kakšen način?

Vesna: Po tehniki reka življenja, s katero se poskusita začutiti, potem gresta še skozi spremenjeno stanje zavesti, se pravi trans. Reka življenja je simbolična, ker je voda mehka, in ko naleti na ovire, jih počasi zaobide, kot ko imamo kakšne krize v življenju.

Tako postavimo vse njihovo življenje in ljubezensko zgodbo, od začetkov. Ker je v vezi veliko zavojev, vidita pa, da sta vse to zmogla, ni hudič, da ne bi premagala še te krize.

Tu se zgodi katarza v njunem odnosu, želita poskusiti, saj ugotovita, da zmoreta. Vizualiziramo tudi prihodnost 1 in 2. Kakšno bo življenje, ko ju otroka ne bosta več potrebovala. Na to temo naredim trans, ki ni zelo globok. S prihodnostjo dva gremo v daljno prihodnost, ki jo vizualizirata in opišeta, v transu pa uporabim le njune pozitivne besede.

To je le ena od tehnik, ki jih uporabljam pri psihoterapijah. Če so v ozadju tudi kašne travme, delam EMDR (desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem), ki je nova metoda za predelavo travm.

Kaj je s travmami?

Vesna: Ko se zgodi travmatičen dogodek, ta ostane nekje zamrznjen, vendar reagiramo pa iz tega dela, zlasti ljudje, ki so bili spolno zlorabljeni in imajo pozneje težave v partnerskih zvezah.

Tega se ne zavedajo, njihov razum je čisto v redu, delujejo pa iz nezavednega. Šele potem, ko prva, druga zveza in že tretji zakon ni v redu, razmislijo, da bi bilo dobro malo pogledati, kaj se dogaja.

Takrat pridejo na dan različni spomini, ker so v otroštvu travmo potlačili, da bi lahko preživeli. Med terapijo začnejo te stvari počasi prihajati na dan.

Ravno osebnostne motnje so velik razlog za nezvestobo, ker je treba zapolniti čustveno praznino, zapolnitev pa vedno iščejo zunaj sebe, drugje. Pričakujejo, da bo partner rešitelj, in ker ni, iščejo rešitev pri drugih. V resnici ti ljudje v sebi strašno trpijo.

Je nezvestoba lahko začetek kakovostnejšega odnosa?

Vesna: Včasih je to lahko zelo dobra priložnost za razvoj kakovostnega odnosa. Nezvestoba je zelo odvisna od referenčnega okvirja, ki ga imamo, recimo od socioloških in kulturoloških aspektov, kar je ponovno odvisno od osebnostne strukture. Zato vedno pogledam nazaj, kakšne so klientove vrednote, v kakšni družini je odraščal in kaj se je v njej dogajalo.

Vzorci se prenašajo tudi transgeneracijsko, se pravi, kar so otroci videli, so se od staršev s posnemanjem naučili.

Če si starši niso izražali ljubezni, se niso objemali, niti hvalili, bo tudi otrok enako funkcioniral v odrasli zvezi. Običajno si tudi izberemo takšnega partnerja, ki v nas vzbuja občutke, kot smo jih doživljali v lastni družini. Tako se s tistim, ki bi bil dober za nas, ne zgodi kemija, ker nimamo teh občutkov.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Shutterstock

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"