Kdaj lahko starši rečemo, da nas skrbi za otroke, ker jih nadzorujemo in želimo vedeti vse: kje so, s kom so, kdaj se vrnejo, kaj delajo, a da je to v mejah normale in pričakovane ljubeče skrbi? In kje se začnejo pretirana skrb, nadzor in omejevanje otroka pri raziskovanju zunanjega sveta?
Seveda je razlika, ali govorimo o mlajšem otroku, ki je šele dobro začel raziskovati in se skozi radovednost uči o okolju, si upa prvič spustiti roko starša in sam zastopicati novim obzorjem naproti, ali govorimo o najstniku, ki meni, da je 'požrl' vso pamet tega sveta.
A vendar smo starši tukaj enotni v skrbi za potomca, ne glede na to, koliko je star in morebiti že opremljen za soočanje z vsemi pastmi odraslega sveta.
Malokatera družina ima danes več kot dva otroka, številni pari se odločijo le za enega. Tega otroka zavijata v vato, ga dušita s svojo skrbjo, ne pustita mu dihati njegovega zraka in vse želita postoriti namesto njega. Ne le da ga tako oropata spoznavanja raznolikosti sveta, ki ga obkroža, temveč ga s tem tudi neprimerno razvajata.
Ko se začne prej ubogljivi otrok med puberteto postavljati zase oziroma ko zahteva večjo svobodo za svoje odločitve, zelo hitro pride do velikih konfliktov znotraj družine. Starša ne zmoreta razumeti in seveda tudi ne sprejeti dejstva, da poprej miren otrok, ki je bil pod popolno zaščito in kontrolo staršev, zdaj želi iti kdaj sam ven ali s prijatelji naokoli, a mu tega ne pustita, saj takoj predvidevata, da se bo otrok vdal vsem možnim grozotam. A kot vemo, ko se enkrat pes strga z verige, je zmožen močnega ugriza!
Pri tem sploh nisem omenila zaupanja. Ker ga ni, kajti starši, ki (zmotno) mislijo, da je otrok njihova last, smatrajo, da najboljše vedo, kaj je dobro zanj, in da se oni vedno odločijo tako, kot je zanj najbolje.
Ko take starše otrok postavi pred zid oziroma dejstvo, da zahteva več zaupanja in s tem večjo svobodo, imamo starši velike težave, da se privadimo na to, da ni več naša beseda zadnja. Kajti časi, ko je imel oče v družini edino in glavno besedo, so že vsaj 30 let mimo.
Otroci, ki se rojevajo zadnjih 20 let, so popolnoma drugačni, kot smo bili mi – njihovi starši. S tem se je težko soočiti, kaj šele sprijazniti. A druge ni. Tudi sama spadam med starše, ko me lasten odraščajoči otrok šola, da mu zaupam, da začnem počasi popuščati pri nadzorovanju, ker se zavedam, da s tem omejujem otroka, ki si mora sam poiskati svoj prostor. In seveda močno upam, da bo pri tem prejela čim manj bušk (ki so žal neizogibne), a hkrati vem, da vsi skozi življenje, ko plujemo na takšnih in drugačnih odločitvah, butamo sem in tja ter pri tem nabiramo izkušnje, buške, bolečine in veselje, srečo ter zadovoljstvo nad preseženo omejitvijo.
Meni zaupanje, da lahko spustim otroka počasi v svet, daje to, da je skozi otroštvo in seveda tudi zdaj, v najstništvu, prejemal neskončno brezpogojne ljubezni, mej, dogovorov, kompromisov, da ima omogočeno varnost in sprejetost ter da jo spoštujemo kot avtonomno bitje z vsemi lastnostmi in potenciali, ki jih ima.
Ker se tega zavedam, sem nekoliko bolj mirna, saj vem, da vse zgoraj našteto opremi našega otroka z dobro in kakovostno samopodobo, z vedenjem, da nikoli ni sam, in da se vsak problem da rešiti, le povedati in zaupati je treba.
Naše otroke ščitita prav naša, starševska ljubezen in zaupanje, ovira in ubija pa jih pretirana skrb, ki duši vsako osebnostno iniciativo in željo po osamosvojitvi. Naloga otrok je, da se poiščejo in osvojijo njim lastne izkušnje, vedeti pa je tudi treba, da noben starš tega ne more narediti namesto njih.
Torej, naučimo otroke zaupati, učimo jih ljubiti in spoštovati, bodimo sami vzgled in lažje bo vsem.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
