Lucijan Zalokar o občutku sramu: "Prijalo mi je, če ljudje sploh niso vedeli, da tečem"

Lucijan Zalokar je novinar Dela in atlet celjskega Kladivarja. V Nedelu in Sobotni prilogi lahko prebirate njegove zgodbe in intervjuje o športu, piše pa tudi o sodobni tehnologiji, literaturi in rokenrolu. Leta 2019 je prejel debitantsko nagrado Društva novinarjev Slovenije.

Kako ste prišli do ideje, da želite napisati knjigo?

Za Sobotno prilogo sem poleti 2018 spisal tekst Kako stokam, ko stokam med tekom in od več ljudi slišal, da gre bolj za literaturo kot novinarstvo, zato so me začeli zbadati, kdaj bom napisal knjigo. Na svoj način je tisto besedilo Tek na robu živčnega zloma v malem. Ta tekst je bil tudi prvi, v katerem sem pisal o sebi, o svoji atletski poti, čeprav zgolj bežno.

Moram priznati, da sem se v novinarskih krogih, iz ne vem kakšnega razloga, svojega atletskega ozadja malce sramoval; prijalo mi je, če ljudje sploh niso vedeli, da tečem.

Z esejem Kako stokam, ko stokam med tekom se je to spremenilo. Ampak poleti 2018 je bila ideja o knjigi zgolj ideja za enkrat v prihodnje. Nikoli nisem razmišljal, da bi knjiga izšla v obliki, v kakršni je izšla na koncu.

Bi potek pisanja označili za zahteven proces?

Hm, zahtevnost je relativna reč. Tek na robu živčnega zloma je bilo gotovo najbolj zahtevno besedilo, kar sem jih napisal do zdaj. Po drugi strani je to esej, ki je na neki način manj omejujoč od novinarskih prispevkov – imaš več svobode pri izražanju; po drugi strani pa seveda bolj zahteven, saj je pri takšnem dolgem eseju treba paziti na dramaturgijo, da ni preveč 'mrtvih rokavov', da ti uspe stvari, ki na videz nimajo zveze druga z drugo, povezati med sabo.

Verjetno je največja razlika v primerjavi z novinarskimi besedili, da se tam lahko vedno na koga opreš (sogovornik, izjava za javnost, knjiga itd.), tukaj pa sem formuliral svoje misli, kar je hkrati eden najlepših in najtežjih delov pisanja.

Morda nekaj ključnih napotkov, kako se lotiti same izdaje knjige?

Torej – ko je besedilo že končano. Dajte ga komu v branje, preden pošljete založniku. Prijatelju, fantu, punci, staršem – komurkoli, ki mu zaupate, da je iskren in da ima kolikor toliko smisla za pisano besedo. Ali pa jim dajajte v branje že sproti, ko pišete. Odvisno, kak tip človeka ste. Meni je druga možnost bolj ustrezala: stalno potrebujem feedback. Ko do konca uredite besedilo, se pozanimajte, katera založba bi bila primerna za vas.

Ne pošiljati razsutega tovora. Jaz sem, denimo, imel urejeno tudi kazalo, ko sem pošiljal prvi mail založniku. Tekst pa 'spedenan' na 99 odsotkov. Čeprav verjetno nikoli ne bom živel od pisanja – tako kot 99 % ljudi, ki so izdali knjigo –, to nikakor ne sme biti razlog, da se ne bi obnašal kot profesionalec. Če urednik prvič ne odpiše, ga z mero dobrega okusa gnjavite naprej. Če vam kdo reče, da je vaš tekst zanič – to je sprejemljivo. Če pa vam niti ne odpiše – gnjavite ga.

M: Kaj svetujete nadobudnim pisateljem in pisateljicam, ki se še niso opogumili za pisanje knjige?

Naj preberejo kak res shitty roman in si rečejo: če si je ta upal poslati tole sranje – in so mu ga celo objavili –, potem ni razloga, da bi jaz skrival svoj masterpiece. Aja, dokler nisi za vsaj del svoje knjige prepričan, da je masterpiece in resnično avtentičen, bolje, da ga ne pošlješ založniku.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ