Pretresljive zgodbe rešiteljice psičkov: "Pomeranka je bila štiri leta zaprta v majhni kletki, brez stika s človekom, ker je puščala dlako.ʺ

Neda Hauko Palavrić je ljubiteljica psov in drugih živali, ki je že 15 let aktivna v kinološkem društvu reševalnih psov Celje. Dela kot vodnica reševalnih psov, trenutno s svojo kratkodlako nemško ptičarko in borderskim ovčarjem.

Devet let deluje kot inštruktorica v pasji šoli, kolikor pa ji dovoljujeta čas in prostor, tudi varuje živali. A Neda opravlja še eno prav posebno poslanstvo – rešuje tiste pse, ki so svojim lastnikom postali odveč.

Neda, kako je prišlo do tega, da rešujete pse, ki niso več zaželeni?

Tega ne počnem ravno po svoji volji, pač pa očitno po neki višji sili. Na začetku je bilo tako, da sem privolila v pomoč na podlagi poznanstev. Z leti pa se je 'novica' širila od ust do ust. Danes pristopajo do mene tudi neznanci, ki ne obvladajo več svojega psa ali ta ne ustreza njihovim pričakovanjem.

Kaj je glavni razlog, da pes postane lastniku odveč?

Ljudje se za oddajo odločajo zaradi različnih razlogov. Velikokrat že pri mladem psu ugotovijo, da mu niso kos. To je po eni strani dobro za psa, mlajši kot je, lažje mu najdemo dom. Po drugi strani pa ni pravično s strani lastnika, o tem se vendarle razmišlja pred nakupom psa.

Imela sem nekaj precej razumljivih primerov – na primer, ko je majhen otrok nenadoma dobil tako hudo alergijo na pasje dlake, da je imel dihalne stiske. Ta družina ni imela druge možnosti, kot oddajo psa. Potem pa so tukaj še ločitve, selitve, prihod dojenčka … - ko pes postane odveč. Toda o tem bi se vendarle moralo razmišljati vnaprej!

Velikokrat gre pri oddaji za specifične primere, kot so delovne pasme, ki zahtevajo precej več znanja človeka, da jih lahk ustrezno vzgaja.

"Ljudje v kakšnem filmu vidijo super luštnega psa (kot je na primer zelo priljubljen belgijski ovčar) in si zaželijo in omislijo točno takega.ʺ 

A pes je odgovornost, ki zahteva delo in čas, hiter način življenja in sodobne službe pa so, kakršne so … 'Korona' je vse skupaj še močno poslabšala.

V kakšnem smislu?

Pojavlja se skrajnost, ki je bila v času epidemije in zaprtja zelo očitna. Ljudje si psa kupijo, ne samo kot družinskega člana, ampak kot nadomestilo neke čustvene praznine.

ʺPes je v stanovanju, dovoljeno mu je vse, hkrati pa mu ob pretiranem počlovečenju lastniki ne zadovoljijo osnovnih psihičnih in fizičnih potreb, zaradi katerih je bil pes ustvarjen.ʺ 

In potem je še nekako šlo, dokler so delali od doma. Ko pa se je življenje vrnilo v stare tirnice, so ogromno teh psov oddali.

Se vas je kakšna zgodba še posebej dotaknila?

V zadnjih šestih letih se je nabralo zelo veliko psov. Zaboli, ko nam pripeljejo bolnega psa in bolezen zamolčijo, da bi se ga le na hitro znebili. Včasih pride kakšen pes, ki bi ga najraje vzela v posteljo in z njim jokala.

Takšna je bila na primer zgodba pomeranke, ki je živela na toplem, v stanovanju, a kar štiri leta zaprta v majhno kletko, skoraj brez vsakega stika z ljudmi. Zakaj? Ker je puščala dlake po stanovanju in to se je lastnikom zdelo nesprejemljivo.

ʺSo se pa lahko pohvalili, da imajo doma to drago, zelo iskano in lepo pasmo.ʺ 

To je mučenje živali, zame povsem primerljivo s tistim, ko so imeli kmetje pse na verigah za čuvaje.

Kje pa vi vidite rešitev tega problema?

Z zakonom bi določila, da je treba imeti določeno stopnjo znanja, preden si lahko kupiš psa. Trenutno si ga lahko omisli vsakdo, ki ima pet minut časa.

ʺŠe vedno pa je precej takih, ki niso pripravljeni v psa vložiti nič časa in energije.ʺ 

Pes je velika odgovornost, ki se je nekateri ljudje še vedno ne zavedajo.

Že poslušati vaše izkušnje je žalostno, kaj šele vse to doživeti. Vas vsaka takšna zgodba vedno znova prizadene?

Z leti vse skupaj vedno lažje filtriram, dobila sem tršo kožo. Čeprav bi sem in tja kakšnega kar obdržala. Še dobro, da je ob meni mož, ki ima pri tem malo bolj bistro glavo in vpletenih malo manj čustev.

Opomni me, da bi hitro postala zbiratelja, če bi te pse obdržala. Potem pa prideš do tega, da vsem psom ne moreš več zadovoljiti fizičnih in psihičnih potreb, nenazadnje tudi finančnih. Mož je tista trdna skala, ki pove, kje je dovolj, kje se je treba ustaviti, da ne zabredemo v 'napačno smer'.                 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol