Alen Kobilica je človek, ki je neutruden pri doseganju svojih ciljev in s tem marsikomu lahko v navdih, tudi kar se tiče prehranjevanja. Ujeli smo ga na sejmu Narava Zdravje in se z njim posladkali ob veganski potici.
Najprej vse čestitke za izvrsten rezultat na triatlonu.
Hvala, četrti na svetovnem prvenstvu je res zadovoljiv rezultat. Pa še na petek 13. je bila tekma.
O, pa ste se kaj bali tega?
Ne, konec koncev je bil za vse petek 13. Ampak jaz imam kar srečo na ta dan in je bil normalen, povsem običajen dan.
Katere stvari pa vas najbolj razveselijo, če smo že ravno pri tem?
Veliko stvari. Veseli me dobro, kvalitetno kosilo, veseli me, ko športam - občutek po opravljenem teku ... Veseli me hoditi po naravi, ko greš na hrib, prideš na vrh in se ti razjasni srce.
Veliko je takih malih trenutkov veselja. Lahko bi našteval ves dan. (smeh)
Trenutno sva v kotičku ProOrganike, ki je zgodba o uspehu ...
Da, na trgu smo zelo uspešni. Naše sestavine so ekološke, tu ni pardona. Vse je brez rafiniranih sladkorjev, brez laktoze, brez jajc in brez sestavin živalskega izvora. Imamo tudi izdelke, ki ne vsebujejo glutena, soje, alergenov.
Zdaj je kar poplava bio-eko izdelkov. Lahko ločimo zrnje od plev?
Tudi znotraj ekološkega je zelo veliko nivojev. Če primerjava npr. z avti: tudi tam obstaja velik razpon - od fiča pa do mercedesa.
Zato je jasno, da je ena ekološka čokoladka lahko poceni, druga, ki ima kakovostne sestavine, pa ne tako zelo.
Saj to zna biti tudi problem, sploh v teh časih.
Res je, to pa se zgodi, če imamo vrhunske sestavine. Morate vedeti, da je en grižljaj takšnega izdelka izjemno polnovreden - poln najboljših sestavin. In zaradi tega tudi bolj nasiten.
Po načelih ProOrganike pa živite tudi sami, kajne?
Seveda. Ko se mi je zgodilo, kar se mi je zgodilo, sem si rekel, da bo nekaj treba spremeniti. Nisem človek kot večina, ki si reče, pa gremo naprej, to je pač bilo. In zdaj že kar nekaj let sledim takemu načinu prehranjevanja.
Torej ste biovegan?
Da, biovegan. In ta bio je pomemben; zdi se mi, da tu večina naredi veliko napako. Če sestavine niso ekološke, je povsem enako, ali si vegan ali pa vsejed.
Zdaj že vsi vemo, da je okrog nas polno herbicidov, pesticidov, rastnih hormonov itd. Zato je označba bio- oziroma ekocertifikat še toliko bolj pomembna.
Kako pa se prehranjuje vrhunski športnik?
Proteini so tudi v brezmesni hrani. Jaz uživam seitan, fižol, čičeriko, tofu, s tem pa vnesem v telo dovolj beljakovin, ki jih potrebuje. Sam jem ekološke tablice in pijem riževe ter konopljine proteine.
Novemu sistemu prehranjevanja se je lahko privaditi že po enem mesecu. Za vsako novo stvar pa je potrebno neko prilagoditveno obdobje. Kot sem prej v trgovini podzavestno nabiral izdelke, tako to počnem tudi zdaj. Ampak preverim sestavine in takoj vem, kaj je v redu zame.
Kaj pa tisti, ki so zapriseženi mesojedci?
Najprej se morajo vprašati, ali imajo to radi, ker je tudi stvar navade. Malo je treba prečistiti telo, da lahko rečeš, to imam pa res rad.
Dober primer je, ko ljudje rečejo, moj organizem ve, kaj je zame dobro, ker mi paše. V bistvu pa imajo 'zaslepljen' okus, in ko se enkrat prečistiš, si pogosto rečeš, kako sem sploh lahko to jedel?
Kaj pa je vaša najljubša hrana?
Odvisno od obdobja, ali je zima ali poletje. Ko so malo bolj hladni večeri, mi izjemno paše juha. Sem pa tudi velik ljubitelj testenin na vse možne načine - od pirinih, kamutovih pa do koruznih in ajdovih.
Ali sploh konzumirate alkohol?
Spijem, seveda. Sem in tja kak kozarec rdečega vina pa pivo imam rad. Hladno točeno pivo, ob pici. To je zmagovalna kombinacija. Seveda ob naši pici, da ne bo pomote. Iz kamutove ali ajdove moke.
Kaj pa je namesto šunke in sira?
Za sir uporabim CreamyRisello, ki je narejen iz polnovrednega kaljenega rjavega riža in je v bistvu kot sirni namaz. Potem Vitam R in rdečo kremo, ki nadomesti paradižnikovo kremo ter ima v sebi veliko zelenjave. Na vrhu pa so koščki seitana, kakšna artičoka, čebula, take stvari.
Od jedače pa k umetnosti: obstaja film Adagio, ki govori o slepem fantku. Kako je do tega prišlo?
Najprej je bil moj dokumentarni film Hoja po vodi, spremljala pa se je moja pot. Producent in režiser Jani Sever je spremljal tudi naš center Vidim cilj, katerega glavni podpornik je Naložbeno življenjsko zavarovanje Flegma. V Sloveniji smo zbrani kot partner mednarodnega olimpijskega komiteja.
Super! Kaj pa to pomeni?
Obstajajo kampi za otroke s posebnimi potrebami, tokrat je bil na Rogli, v naši organizaciji. Otroci pridejo, smučajo, se učijo z najboljšimi učitelji in na koncu je tekma.
Na Roglo je prišlo 35 otrok iz različnih držav, to je pravi mednarodni dogodek. Jani je skozi oči našega člana Tadeja posnel 15-minutni film o tem, česa vse je deček pri njegovih letih sposoben, predvsem z namenom destigmatizacije slepote.
Kaj pa je pri tem hendikepu najtežje?
Zame je največja težava nesamostojnost. Vedno si odvisen od nekoga. Ne v poznanih prostorih, ogromno se znajdem sam. Ampak da se ne morem v tem trenutku odločiti, zdajle grem pa teč! To sem namreč najraje počel.
V trenutku sem se odločil, da grem na kolo, teč ali pač karkoli. No, zdaj sem se moral naučiti potrpežljivosti.
Otrokom pa je verjetno še težje?
Seveda. Težko je, če te nekdo pusti v neznanem. Ti ne vidiš in ne veš, kaj prinaša naslednji korak. Moram pa priznati, da so ti otroci izjemno učljivi in dojemljivi, čim jim enkrat pokažeš, si zelo hitro zapomnijo.
Se za konec zazreva še malce v prihodnost?
Moj načrt je uvrstitev na olimpijske igre v Riu de Janeiru. Moral se bom odločiti za disciplino, paraolimpijski komite namreč ne dovoljuje, da bi tekmoval tako v plavanju kot v triatlonu.
Predvsem pa živeti vsak dan z vsem, kar ponuja.
Napisala Ana Marija Mitič, foto: Primož Predalič, osebni arhiv; Iz revije Story
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
