Slovenci smo narod, ki ljubi šport – rekreacijo, tekmovalne, vrhunske, individualne in skupinske športe. Če ne drugega, radi navijamo na kakšni tekmi. In to je dobro, saj se ljudje iz dneva v dan bolj zavedamo, kako pomembno je skrbeti zase. Kako pa šport vpliva otroke?
Otroci športniki s športom ne krepijo le svojega telesa in telesnih sposobnosti, ampak izoblikujejo tudi svojo osebnost in lastnosti, ki jih nato spremljajo vse življenje ter postanejo koristne tudi v službi in medosebnih odnosih.
Otrok, ki trenira že od mladih let, se s športom najprej spozna prek igre, ki postane vedno bolj usmerjena, z leti pa se stopnjuje do treningov in tekmovanj.
Malemu športniku ob strani največkrat stojijo starši, ki ga pri treniranju spodbujajo, vozijo na treninge in se udeležujejo tekem, to zadnje pa otrokom zelo veliko pomeni.
Šport lahko razumemo kot vzvod osebnosti mladega človeka
Znanstveniki so ugotovili, da so mladi športniki, ki se ukvarjajo s tekmovalnimi športi in zato resno trenirajo, v določenih lastnostih drugačni kot njihovi vrstniki, ki se s športom ne ukvarjajo. So bolj naravni in spontani, pa tudi manj zahtevni in bolj prilagodljivi.
To lahko izvira iz njihovega prilagajanja in treniranja, tekmovanja v različnih situacijah, kot je nogometni trening jeseni v dežju, košarska tekma na drugem koncu Slovenije ali v tujini, atletsko tekmovanje na žgočem soncu.
Bolje kot vrstniki nešportniki znajo nadzirati svoja čustva, kot je napetost pred tekmovanjem, kjer si pomagajo na različne načine: z umirjenim dihanjem, poslušanjem motivacijske glasbe, pogovorom s trenerjem, na svoj način predelujejo žalost in razočaranje, če na tekmi niso dosegli želenega rezultata, pokažejo veselje ob dosežkih in dobrih treningih.
So pa tudi bolj zreli in čustveno bolj stabilni od vrstnikov. Bolj zrele jih naredi usmerjenost k določenim kratkoročnim, srednjeročnim in dolgoročnim ciljem, pa tudi čustvena stanja, v katerih se znajdejo, ko so uspešni ali neuspešni in se z njimi morajo slej ko prej soočiti, kar jih nekako utrjuje in krepi njihovo samozavest.
So realistični in znajo razmišljati praktično – to je nekaj, kar iz športa lahko prenesejo v šolsko situacijo ali med vrstnike in domače. Vztrajnost je lastnost, ki jo mora imeti vsak športnik, sicer ne bi postal dober ali vrhunski.
Mladi športniki so od nešportnikov bolj vztrajni; trening, domačo nalogo, učenje in neko aktivnost želijo opraviti do konca, sicer so nemirni in nezadovoljni s seboj. In vsi vemo, kako je vztrajnost v življenju pomembna: pri študiju, odnosih, iskanju službe, karieri. Imajo tudi višji prag bolečine in so bolj strpni pri neprijetnih dražljajih, kot so naporni treningi in tekme, so bolj tekmovalni, v športih, kjer je veliko fizičnega kontakta, pa tudi agresivni.
Na vseh področjih življenja so bolj odgovorni: šport, šola, domače obveznosti, prosti čas ... Imajo več energije in so bolj disciplinirani. To niso slabi učenci, nasprotno. Ker so se naučili, kako si organizirati čas in se skoncentrirati ter biti vztrajen, nimajo težav z učenjem in pisanjem domače naloge, čeprav bi marsikdo mislil, da ti otroci nimajo časa za učenje in šolo. Imajo ga, sicer manj, ampak je ta koristno in optimalno porabljen. Imajo pa tudi boljšo samopodobo kot vrstniki nešportniki.
Šport se obrestuje
Kar se tiče socialnega področja je šport znova nekaj, kar se obrestuje v odnosih mladega športnika do socialnega okolja.
Ker se neprestano socializira – na treningu, pripravah, tekmah, in sicer s sotekmovalci, trenerji in drugimi ljudmi, se nauči komunikacije z različnimi osebnostmi, tipi ljudi in avtoritetami. Kar pa je tudi zelo pomembno, sotekmovalci postanejo najboljši prijatelji, prijateljstva lahko trajajo tudi vse življenje.
Športniki, zlasti tisti iz skupinskih športov, ki so na primer organizatorji igre, pa so tudi dobri vodje in mediatorji, ko znotraj ekipe ali med ekipama, ki med seboj tekmujeta, nastanejo trenja.
Šport je resnično področje, ki otroku lahko zelo veliko da, tudi lastnosti in kreposti, ki se jih človek, mlad športnik, njegovi starši in okolica začnejo zavedati v nešportnih situacijah ali pozneje v življenju.
Športnik za vedno ostane športnik, tudi ko preneha trenirati, saj ga duh zdravega življenja, tekmovanja, vztrajnosti in samodokazovanja nikoli ne zapusti. Nasprotno, naseli se celo na preostala področja njegovega delovanja in v način življenja nasploh.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
