Umetna oploditev

"Postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo sicer ni preprost, zanj se je treba potruditi, predvsem par se mora zavzeti, ampak se splača," je popotnica prof. dr. Ede Vrtačnik Bokal, dr. med., predstojnice Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana, parom, ki imajo težavo z zmanjšano plodnostjo.

Koliko parov ima težave z neplodnostjo?

Eda: Ocenjujemo, da ima približno vsak šesti, sedmi par težave z zmanjšano plodnostjo, kar je bolj primeren termin kot neplodnost, ker vendar večini teh parov pomagamo in zmanjšana plodnost se spremeni v plodnost. Gre za velik javnozdravstveni problem.

Naša država je to prepoznala in se je tudi zelo izkazala, ker so vsa zdravljenja neplodnosti možna brez lastne participacije ali kakršnekoli finančne udeležbe, tako pri obravnavanju neplodnosti in vseh diagnostičnih postopkih kot tudi pri vseh postopkih zdravljenja. Država plača šest postopkov zunajtelesne oploditve za prvo rojstvo in nadaljnje štiri za vsako naslednje rojstvo.

Le še Izrael ima to tako dobro urejeno. Postopki zdravljenja so najprej enostavnejši, pozneje pa prehajamo k bolj kompliciranim. Vedno tudi poskušamo odkriti vzrok neplodnosti in zdraviti vzročno. Zdravimo z zdravili ali s pomočjo kirurških postopkov. Zadnja oblika zdravljenja v tej vrsti so postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Kaj je postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo?

Eda: Zanj se pojavlja veliko različnih izrazov, kot je oploditev v epruveti ali umetna oploditev, pravzaprav pa je postopek zelo precizno definiran. Postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo je, kadar nosečnost ni posledica spolnega odnosa, ampak je potrebna intervencija.

Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo so: intrauterina inseminacija, pri kateri vnašamo seme direktno v maternično votlino, najpogosteje pa delamo zunajtelesne oploditve – IVF, pri katerih v maternično votlino prenašamo zarodke.

Kateri so vzroki neplodnosti?

Eda: Vzroke neplodnosti lahko v grobem razdelimo na  moške in ženske. Ženski vzroki neplodnosti se kar pogosto lahko pojavijo zaradi motnje pri ovulacijah, zaradi neprehodnosti ali slabe prehodnosti jajcevodov.

V zadnjem času veliko govorimo tudi o endometriozi, bolezni, pri kateri je prisotnost maternične sluznice zunaj maternice, kar slabo vpliva na samo vgnezditev oplojene jajčne celice in tudi kakovost jajčnih celic pri ženskah z endometriozo je slabša. Ker je slabša, je slabša oploditev, slabši razvoj zarodkov … Skratka, ne pride do zanositve. Pri moških so vzroki neplodnosti tudi genetski, lahko pa je moška neplodnost posledica različnih vnetij.

Kako se odzivamo na neplodnost?

Eda: Nam, ki se vsakodnevno ukvarjamo s problemom neplodnosti, se zdi, da je stvar urejena in so ljudje ozaveščeni. Sicer je postopek težak, ker morajo pari prihajati na preglede, dajemo jim vedno nova navodila in vedno znova čakajo, ali bodo ženske zanosile ali ne. Zdelo se nam je, da so ljudje ozaveščeni in da to ni več tako velik problem.

Če pa pogledam razmišljanje pacientov, naša ocena ni pravilna, saj je pri ljudeh ta težava še vedno zelo prisotna. Ko v porodnišnici zbiramo podatke, kako so ženske zanosile, te zelo velikokrat zamolčijo, da je nosečnost posledica  postopka zunajtelesne oploditve. To kaže, da so ljudje s tem obremenjeni, da se jim zdi, da so hendikepirani in tega raje ne povedo. Očitno je za tiste, ki se srečujejo s to težavo, problem težak in je ta tema še vedno tabu.

Kako pomagate parom z zmanjšano plodnostjo?

Eda: Izbrani ginekologi vedo, da če po letu dni rednih spolnih odnosov ženska ne zanosi, zanosi (če so starejše od 35 let, je ta meja šest mesecev), je takšen par treba napotiti naprej k strokovnjakom za reproduktivno medicino.

Postopke zunajtelesne oploditve opravljajo v Kliniki za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor, v Centru za oploditev z biomedicinsko pomočjo Postojna in pri nas na Kliničnem oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana.

Posebnost naše klinike je kompleksno zdravljenje in predvsem metoda IMSI, pri kateri pod šesttisočkratno povečavo pogledamo spermije in izberemo tiste, ki so najprimernejši za oploditev. Analiza rezultatov kaže, da bo metoda uporabna tudi za redno uporabo.

Drugi postopek, ki ga pri nas uspešno rutinsko izvajamo, je predimplantacijska genetska diagnostika. Gre za postopek, ki zelo pomaga parom z določeno genetsko boleznijo, ko lahko že na osnovi zarodka prepoznamo, kateri zarodki so zdravi in kateri ne.

Postopek delamo skupaj s Kliničnim inštitutom za genetiko Ginekološke klinike v Ljubljani. V Mariboru pa opravljajo zunajtelesno zorenje jajčnih celic pri ženskah s policističnimi jajčniki. Druge postopke vsi trije centri delamo približno po enakem principu.

Kako pa je z ljudmi, ki imajo težave z zanositvijo zaradi bolezni, recimo raka?

Eda: Razvoj postopka zunajtelesne oploditve omogoča, da smo sposobni in znamo hraniti genetski material. Ker to znamo, lahko pomagamo tudi pacientom, ki imajo raka. Zdaj protokoli, pri katerih spodbujamo jajčnike, da iz njih pridobimo več jajčnih celic, potekajo krajši čas in so vedno boljši. Za njih je to ena od prednosti, ker morajo hitro ukrepati in mora naš čas biti čim krajši.

Trenutno smo v fazi, ko priporočila, kako to narediti, vnašamo v prakso. Pri procesu sodelujemo onkolog, specialist za reproduktivno medicino in embriolog, ki genetski material shrani. Dejstvo je, da v tem ne zaostajamo za svetom. Problem je tako v svetu kot pri nas zelo aktualen.

Kaj se zgodi če eden od partnerjev nima primernega genetskega materiala?

Eda: Ko pišeš priporočila, seveda napišeš, katere ženske so primerne, da shranijo genetski material za poznejšo uporabo. So pa tudi takšne, ki jim njihova bolezen tega ne omogoča in potrebujejo podarjene jajčne celice, kakor tudi takšne, ki so bile zdravljenje, ko tega še nismo shranjevali ali niso vedele za to možnost. Naša dolžnost je, da ljudi spomnimo, da ta možnost obstaja, in da premislijo, ali bodo prostovoljno darovali genetski material – tako ženske, kot moški.

Na koga se lahko obrnejo tisti, ki bi radi darovali genetski material?

Eda: Na Ginekološko kliniko, kjer jim razložimo, kako postopek poteka.

Žal pa vaš trud in trud para ne zadoščata vedno, da par dobi otroka …

Eda: Res je, da se vedno več ve in so tudi rezultati vedno boljši, pojavljajo se nove možnosti, laboratorijski postopki, izboljšave v protokolu za spodbujanje jajčnikov … Vseeno pa določenih stvari ne moremo prebroditi.

Naša največja težava je starost ženske, ki je zelo neugodna, kar se tiče plodnosti, in pri tem ne pomaga noben postopek. Z biomedicinsko pomočjo te težave ne moremo prebroditi. Zelo težko je to  sporočiti paru, ženski, ki je stara 40 let.

Vendarle pa moraš do para biti pošten in mu to povedati, čeprav je za par, žensko to zelo boleče.  Dandanes so frizerji, kozmetičarke, lepe obleke … Ženske vitalnost lahko ohranjajo dalj časa, jajčnikov pa le ne morejo 'nahecati', zanje ni nobene korekcije.

Kako bi spodbudili pare, ki se odločajo za ta proces?

Eda: Težavnosti zmanjšane plodnosti se zelo zavedamo. Zelo smo se potrudili, da ti postopki potekajo hitro, da ni čakalnih dob. Ko se odločiš za ta postopek in imaš na poti kup administrativnih ovir, je težko zdržati, saj je že sam postopek obremenjujoč.

Večkrat moraš priti, vedno znova dobivaš navodila in si v pričakovanju, ali bo ali ne bo. Če ima postopek povrhu še kup ovir, je to še veliko bolj obremenjujoče. S skrajšanjem postopka parom zelo pomagamo.

Uvedli smo tudi, da se z vsakim parom, ki pride na prenos zarodka, usedemo in natančno pogovorimo: kako je postopek potekal, koliko celic smo vzeli, koliko se jih je oplodilo, kateri zarodki so v redu …

Zdaj to pripovedujemo paru, ker dva bolje slišita in razumeta in to tudi je stvar obeh. Pari se radi usedejo in pogovorijo o tem. Veliko jim pomeni, da jim papir z informacijo 'spravimo' v vsebino in zgodbo. Poleg tega je sreča tudi to, da na našem oddelku to radi delamo.

Iz Lise

Priporočamo tudi "Z umetno oploditvijo se trudiva že pet let".

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord