Pripoved gasilca o gašenju največjega požara v Sloveniji: "Na tleh je bilo videti samo še golo prst, kamne in skale."

Na televiziji in spletu smo lahko vsak dan videli grozne prizore požara in posledice, ki jih je pustil za seboj. Če ste bili bližje požaru, ste lahko vonjali tudi dim in v daljavi opazovali bele oblake, ki so nakazovali, da še vedno gori. In čeprav so že takšni prizori grozni, si težko predstavljamo, kaj so šele videli gasilci. 

Zato smo se pogovarjali s Tadejem Slugo, gasilcem iz prostovoljnega gasilskega društva Tihaboj, ki se je z ekipo odpravil na Kras. Do sedaj so se na kraj požara odpravili dvakrat, in če bo potrebno, bodo ponovno priskočili na pomoč. Tudi čez leto pa posredujejo pri požarih na gospodarskih objektih, hišah, požarih v naravi. Skoraj vsako leto se odpravijo na pomoč v primeru različnih naravnih nesreč (poplave, žledolom, snegolom, vetrolom, toča …).

Seveda skrbijo tudi za ohranjanje veselega vzdušja v vasi in redno prirejajo veselice, s katerimi skrbijo za ustrezno opremljenost operativne gasilske enote. Da so vedno pripravljeni in znajo posredovati pri vseh možnih situacijah, se vsako leto usposabljajo preko društvenih, sektorskih in ostalih vaj, kjer predvidijo različne možne scenarije posredovanja. Za spopadanje z gozdnimi požari se njihovi člani odpravijo tudi na posebna usposabljanja v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Republike Slovenije v Sežani.

Vrnimo se k požaru na Krasu.

Da bi vedeli, kako je vse skupaj potekalo, bomo na požar pogledali z očmi gasilca. Tadej pojasni, da je gašenje potekalo v skupinah po 3 do 4 osebe. Gasilci so bili v prilagojenem vozilu z manjšo količino vode in črpalko za gašenje gozdnih požarov. Njihova ekipa je bila zadolžena za gašenje morebitnih gorečih dreves ali gozda v neposredni bližini gozdne preseke, ki je peljala do državne meje.

Ne smemo pozabiti, da je njihovo delo težko tudi zaradi vse opreme, ki jo morajo nositi med intervencijami. Veste, kaj spada med osnovno opremo gasilca? Škornji, zaščitne hlače, jakna, rokavice, podkapa in čelada je pravilen odgovor. Vendar so gozdni požari drugačni, razloži Tadej: "Ob tovrstnih požarih uporaba klasične zaščitne obleke malo nesmiselna (teža in vročina). Za gozdne požare se uporablja lažjo opremo sestavljeno iz hlač in jakne (lahko tudi kombinezon), rokavic, usnjenih čevljev in čelade z očali. Vse skupaj tehta 5 do 10 kg, odvisno od opremljenosti gasilske enote."

Tadeja smo vprašali tudi tisto, kar vas je verjetno v teh dneh najbolj zanimalo:

kako je bilo gašenje požara videti od blizu? Česa na ekranih nismo videli? Podrobno je opisal njihovo posredovanje pri gašenju in obvladovanju požara. 

"Na avtocesti mimo Razdrtega smo kmalu za odcepom za Rebernice opazili dim, ki je bil kilometer za kilometrom bolj gost. V neposredni bližini požara smo ob pogledu v zrak videli samo še rumen krog in dim rumeno-bele barve. Na dogovorjeno zbirno mesto smo prišli v času večerne menjave dnevne in nočne izmene. Imeli smo smolo, da glavni konvoj naše gasilske regije ni mogel priti do njega zaradi požara, ki se je pojavil na dostopni poti v vmesnem času. Ob poti na prvotno zborno mesto še nismo videli posledic požara, ampak samo valeči se dim iz bližnjih in okoliških gozdov. 

Zaradi prestavitve zbornega mesta in požarov tik ob poti, smo morali po obvoznih poteh iskati stik z našim konvojem in ob tem videli opustošenje, ki ga je za seboj pustil požar. Prizor je bil podoben posnetkom opustošenja iz ostalih južnoevropskih držav:

na požariščih so bila debla dreves iz katerih se je še vedno kadilo, krošnje so bile v večini primerov močno poškodovane in se verjetno ne bodo obnovile. Na tleh je bilo videti samo še golo prst, kamne in skale.

Ob priključitvi regijskemu konvoju in prihodu na novo zborno mesto smo dobili navodila, da smo dodeljeni na področje tik ob državni meji. Glavna naloga je bila varovanje vasi v okolici Mirna, 200 m stran od našega področja branjenja vasi pred ognjem.

Gašenje je potekalo ob gozdnih presekah in zaradi nevarnosti eksplozij nismo smeli izvajati direktnega gašenja ognja, ko je bil od nas oddaljen več 10 m.

V večini primerov smo ga čakali, da je prišel do nas in ga potem zaustavili z vodo. V našem predelu so pri gašenju sodelovale 3 enote, ki so imele vozila opremljena z rezervoarji in črpalkami za gašenje z vodo. Vozilo naše enote je bilo zaradi svoje okretnosti tudi zadolženo za občasno pregledovanje okolice po bližnjih gozdnih poteh, da ne bi kje v bližini poti ogenj ponovno dobil zagon in povzročal nevarnost za morebiten preskok ognja. 

V večini primerov je po besedah domačinov šlo za topovske granate, ki so še posebej nevarne, ker bi ob morebitni eksploziji, zaradi pregrevanja ob požaru, povzročile poškodbe gasilcev ali celo smrt.

Ob eksploziji granat založenih s kamenjem bi prav tako lahko prišlo do poškodb gasilcev. V takšnih primerih bi lahko poleteli koščki granat in kamenja v vse smeri in predstavljali dodatno nevarnost ob gašenju.

Pri gašenju je bilo zaradi kamnitega terena in tlenja podrasti težko pogasiti določena manjša žarišča na območjih, kjer je ogenj že opravil svoje in pustil za seboj opustošenje. Večkrat se je zgodilo, da smo takšno žarišče pogasili, ob ponovnem pregledu pa opazili, da je spet aktivno.

Na srečo je po polnoči veter prenehal in se je stanje malo izboljšalo, prav tako vidljivost. Okrog druge ure ponoči smo lahko na nebu videli luno obarvano rahlo rdeče barve v položaju drugega krajca in v njeni okolici zvezde. Z gašenjem smo uspešno zaustavili širjenje ognja in ob 4. uri odšli nazaj na zborno mesto. Na zbornem mestu so nam rekli, naj čakamo na morebiten ponoven odhod na teren in smo imeli ob tem celo možnost, da smo malo zaspali in se spočili. 

Položaji, v kakršnih smo zaspali mnogi gasilci, so neverjetni in so bili dober pokazatelj utrujenosti.

Dokler smo gasili, je bila naša volja močnejša od utrujenosti, ob prihodu na zborno mesto in ob čakanju na morebiten nov poziv, pa je telesna utrujenost storila svoje. Menjavo smo dobili ob 7. uri zjutraj in se v konvoju odpravili proti domu."

Požrtvovalnost gasilcev ste opazili tudi vi - vsi, ki ne morete in ne moremo neposredno pomagati pri gašenju, ste pa zato pomagali od daleč. In prav to šteje največ, se strinja Tadej: "Veseli smo bili predvsem podpore domačinov, ki so nam zjutraj prinesli kavo, postregli z ohlajeno pijačo in se nam zahvaljevali za pomoč. V primerih, ko se odpravimo na tovrstne intervencije, je največje plačilo iskren pogled in zahvala oseb, ki jih je doletela nesreča in je niso zmožni sami odpraviti.

V večini primerov smo gasilci, ki pridemo na pomoč iz oddaljenih krajev Slovenije, na dopustu oziroma moramo vzeti dopust, da lahko pomagamo sočloveku."

Lačni in žejni niso bili, zagotavlja Tadej in želi, da mediji pogosteje opozarjamo na posledice ogrevanja ozračja, da bo širša množica ljudi podučena o vplivih našega načina življenja na naša življenja danes ter življenja naših zanamcev. 

Za konec pa ima sporočilo za vse nas: 

Po intervjuju s Tadejem Slugo iz prostovoljnega gasilskega društva Tihaboj 

Avtorica: A. H. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord