Inspirativno: priložnost, ki je odprla vrata potencialu, osrečujejo pa drobne malenkosti

30. 12. 2015

Saj poznate občutek, ko se z nekom pogovarjaš in kar žari, oddaja neverjetno življenjsko energijo, pozitivizma pa se takoj nalezeš?

Točno tako sem se počutila, ko sem se pogovarjala s sogovornico iz Gorenjske, ki je bila ob pravem času, na pravem mestu, priložnosti pa je na stežaj odprla vrata.

Pravijo, da je vsak začetek težak, vendar Maruša Črnivec meni, da ima tudi to svoj čar, zato vsak dan zajema s polno žlico. Najpogosteje jo bomo našli v Zelenem kotičku, majhni blejski trgovinici z veliko dušo, prijazno in odprto za klepet.

Maruša, pri svojem delu postavljate v ospredje domače, lokalno in Slovensko. Od kod ideja in predvsem pogum, da v poplavi ponudbe začnete nekaj svojega in dokaj specifičnega?

Spomladi se mi je ponudila priložnost, da tisto, kar rada počnem, postane tudi moja služba. Si predstavljate? Entuziazem me je gnal naprej, čeprav je realnost mogoče prižigala rdečo luč.

Rada ustvarjam, delam na vrtu, cenim drobne pozornosti, darila iz srca, ki nekaj pomenijo, rada kuham in pa dobro jem. Največji užitek je kuhati iz zelenjave in začimb, ki jih nabereš na domačem vrtu. In to je bilo moje izhodišče: približati tovrstne užitke, izkušnjo, tistim, ki nimajo svojega vrta. Zdi pa se mi, da je lokalno najboljši približek domačemu.

Babica mi vedno pravi: »Včasih ni bilo toliko vsega po trgovinah, kot je danes, pa smo kljub temu 'gor zrasli'«. In prav ima. V naši okolici je vsega dovolj za vse, le naučiti se moramo, kako ceniti delo slovenskih, domačih rok, ne pa uvažati in dajati prednost tujemu.

Po kakšnem ključu pa se povezujete z lokalnimi in slovenskimi pridelovalci in proizvajalci?

Veliko izvem v pogovoru z različnimi ljudmi, raziskujem, in vsakič znova z veseljem ugotavljam, kako super ideje imamo Slovenci, kaj vse počnemo in kako srčno! Nekateri me kontaktirajo sami, druge priporočijo. Z vsakim rada malo poklepetam in prisluhnem zgodbi, ter, če začutim sinergijo, nadaljujem z odločitvijo. Tako sem pod eno streho pravzaprav združila okuse vse Slovenije. Obiskovalci pa jih lahko poskusijo, saj vem, da smo zaradi poplave vsega danes vsi skeptični. In če me kdo vpraša, ali so jabolka dobra, ga povabim, naj jih pred nakupom poskusi sam. Mogoče meni odgovarjajo, nekomu pa ne bodo všeč, saj ima raje bolj sladka.

Ampak v Zelenem kotičku ni poudarek le na hrani?

Res je. Eno je kakovostna hrana, drugo pa so majne pozornosti, ki jih lahko poklonimo sebi ali našim dragim. Veliko dam na sporočilno vrednost darilc. Leseni uhančki so na primer drobno darilo, vendar sporočajo veliko več. Les je na dotik topel, povežemo ga z naravo, nas pomirja. Tako, da je sporočilo veliko večje kot darilo.

Pravzaprav ste s svojim delom zelo osebni? Kaj vam daje zagon, da delo opravljate tako srčno?

No, trudim se biti, saj se mi zdi, da smo v tej poplavi vsega kar nekoliko pozabili na človeka, en na drugega in predvsem na to, da je življenje lepo. To me žene, delo pa izpopolnjuje.

Pred kratkim je v trgovinico vstopil mlad fant, ki je bil z dekletom na počitnicah v eni izmed hišic na drevesu v resortu Garden Village. Odločil se je, da bo v tej idili svojo izbranko zaprosil za roko, vendar je imel le prelep prstan, ne pa tudi škatlice. Kljub temu, da nisem imela ničesar podobnega, sva hitro rešila njegovo težavo. Pobrskala sem po svojih stvareh za ustvarjanje in okrasila leseno škatlico. Ideja je dala idejo in tovrstne škatlice so danes tudi na mojih policah.

Nasploh veliko sama ustvarjam, saj v tem zelo uživam. Že od začetka jeseni pripravljam okraske za novoletno jelko, ki bodo pravzaprav poklon mojim strankam.

Zdi se, kot da vaš način dela zelo sovpada z vašim načinom življenja in dojemanja sveta okrog vas. Gre za nenačrtovane aktivnosti in predvsem za splet dogodkov, ki vas je pripeljal sem.

Ja, življenje nas prav res lahko prijetno preseneti, kajne? Se pa pri svojem delu trudim za vzajemnost, zelo rada pa tudi spoznavam ljudi. Ter seveda z njimi ohranjam pristne odnose.

Ko sem odprla trgovinico, sem najprej na druženje in penino povabila sosede iz okolice. Sedaj se vedno, ko se srečamo, pozdravimo in poklepetamo. Stkali smo lepe odnose in so pravzaprav del mojega vsakdana.

Najbližji sosed ima na primer oreh s krošnjo nekoliko na našo stran in dovoli mi, da orehe lahko obdržim ter iz lupinic izdelujem različne stvari. Zelo prisrčna je tudi gospa, ki se pogosto oglasi pri meni. Pride s kolesom ali peš, vedno vzame nekaj sezonskega sadja, marmelado in piškote, jaz pa jih prihranim bolj zrele hruške, ki jih porabi za kompot.

Torej ste predvsem pozorni na drobne malenkosti, ki kot pravite, tudi vam največ pomenijo.

Tako je. Pravijo, da dobiš to, kar daš. In jaz se strinjam. Zato je treba deliti pozitivno energijo in kadar lahko, pomagati. Nas nič ne stane. Ker se pri meni tako ali tako vedno najde papir za zavijanje in dekoracija, zavijem darila brezplačno. V prostoru vedno diši po sivki ali kakšnem drugem prijetnem vonju, ki razvaja čute, tablica na vratih »vzemi nasmeh« pa prepriča še tako nerazpoložene obiskovalce.

Š. B.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri