Judita Zidar: Šport je izjemno pomemben del življenja, nauči te discipline, sodelovanja tovarištva, kultivira telo.

Judita Zidar: Šport je izjemno pomemben del življenja, nauči te discipline, sodelovanja tovarištva, kultivira telo. (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
9. 5. 2017

"So stvari, v katere preprosto, če lahko, ne bom privolila, ker si to lahko privoščim, in to ne le zaradi sebe, ampak tudi zaradi svojega poklica ..."

"... spoštovanja do mladih igralcev in tega, kar smo naredili," nam je med drugim povedala igralka Mestnega gledališča ljubljanskega Judita Zidar, ki na račun aktivnega, razmišljujočega življenja, posluha in razumevanja za vsak del sebe več ne bije hujših notranjih bitk, temveč zna uživati v zadovoljstvu. Slovence pa trenutno navdušuje v vlogi materinske in tople Vere Rozman v Usodnem vinu.

Znate uživati v tem, kar ste doslej v celoti dosegli?

Judita Zidar: Kakšen smisel bi imelo življenje, če pri mojih letih ne bi bila na mestu, ki mi zdaj prinaša že neko srečo in zadovoljstvo? Morda se to sliši naduto glede na to, da je zaradi nesrečnega neoliberalizma toliko ljudi izgubilo toliko stvari, za katere so delali vse življenje, in jih skrbijo starost, sedanjost, prihodnost ... V življenju sem imela nekaj sreče in nisem povsem izgubljena, saj nisem odvisna le od plače in dobre volje šefov, imam stalno službo v gledališču, ki mi veliko pomeni in mi daje kruh, ter neko socialno in profesionalno varnost. Kariera mi sicer ni šla idealno, ampak dovolj dobro, da sem z njo zadovoljna. Velik blagoslov je, da se lahko res potopiš v svoje delo in v njem uživaš. Če to dosežeš, si v življenju zase zelo veliko naredil oziroma imaš res srečo. Če imajo pa še drugi kaj od tega, toliko bolje.

Ste v letih, ko seštevate račune glede na minulo življenje?

Judita Zidar: Igralski poklic je takšen, da lahko stalno delaš na nekih veščinah, ampak veščine niso nikoli ločene od vsebine. Vsebina pa si ti sam v celoti, to, kar si. Vse to, kar si v življenju naredil, mislil, dal, dobil, pokvaril, si ti. Takšen stopiš na oder in govoriš zgodbo. Predvsem pa upam, da še ni konec in da še nisem rekla zadnje besede.

Menite, da je vaš seštevek zadovoljiv?

Judita Zidar: Ja, zelo veliko stvari sem sprejela, imam pa tudi srečo, da sem razmeroma zdrava. Z leti človek to začne bolj ceniti. Najpomembneje je, da je moj edini, sicer odrasel otrok zdrav, še kar razumen. In upam, da bo tudi srečen. Da imam peščico prijateljev, hobi ali dva, mesto v gledališču in vem, kje se dobi dobra kava. To me osrečuje, pomirja in daje občutek varnosti.

Lahko rečemo, da ste bili aktivni na svoji življenjski poti?

Judita Zidar: Absolutno. Razmišljala sem, kaj se pričakuje od žensk: kakšen je pritisk družbe na nas. V gledališču recimo ženske vloge niso nosilke ideje ali zelo redko, vedno so v podporo moškemu ali so njegova sanja, želja, žena, ljubica … Saj vidimo, če se ozremo okoli sebe, da se moškim marsikaj spregleda. Ženska se mora aktivno polastiti svobode, da je tudi svoj človek, ker ji sicer družba vsiljuje obrazce, kaj je biti ženska, kako naj se bi se obnašala, kako naj bi čutila. Če sprejme to vlogo pasivno, se potem neštetokrat znajde v konfliktu sama s sabo, ker ne ve, kako bi prišla do svojega bistva in želje in kaj se spodobi ter kaj ji pripada. Ženske se že vzgajajo v pasivne, da bi sprejemale kot družbeno marginalna skupina stvari, ki nam jih vsiljujejo, da družba deluje in moškim ne delamo še več težav, kot jih že itak imajo.

Kakšni ste vi?

Judita Zidar: V življenju sem se morala veliko boriti. Veliko časa sem bila sama s sinom, ker mi partnerstva ne gredo najbolj od rok. Popolnoma jasno mi pa je, da moraš, če hočeš živeti v harmoniji sam s sabo in družbo, pametno voziti med zahtevami družbe in svojimi potrebami. Moški lahko gre z glavo skozi zid, če sledi svojemu prav, če sledi svoji ideji življenja ženska, se ljudem zdi čudno in družba rada takšne ženske izloči.

Judita Zidar

Ste amazonka?

Judita Zidar: Kadar družba imenuje žensko amazonka, zagotovo ne misli nič dobrega, in kadar se v Sloveniji reče emancipiranka ali feministka, je to skoraj psovka. Stalno opozarjam, kje bi ženske bile brez feministk, ki so nam poleg volilne pravice in svobode pri odločanju o rojevanju otrok izborile še marsikaj. Ko živim, ko sem, sem vseskozi v dialogu sama s sabo in ljudmi okrog sebe. Hkrati pa me zanima, kako družba funkcionira in kako sistem deluje, saj sem tudi družbeno bitje. Vseskozi se pojavljajo konflikti, ki jih poskušam harmonizirati. Biti moraš dovolj odločen, da si vzameš prostor sam zase, sicer ti uide možnost, da bi živel svobodno, kot si želiš. Obenem se moraš naučiti voziti z družbo in vsemi okrog sebe, sicer izgubiš zelo pomembne človeške odnose. Ni nujno, da si mlad, da narediš tisoč napak in prideš v konflikt z ljudmi, s katerimi ne bi rad, a z leti se vendarle nekako navadiš voziti, res pa je tudi, da te bolj spoštujejo ter nehajo nate pritiskati s svojimi idejami, kakšna naj bi bila ženska, in je vse lažje. Res je, da tudi hormoni malo utihnejo. Nisi več tako nestrpen in divji. Prvinski. Naravni del v nas tudi zahteva prostor zase, zahteva biti priznan, zadovoljen. Ženske od malega učijo, da to zanikamo ali zadovoljimo na natančno določen način. Iz nezavednega te nekaj buta in se lepi na čustva in potrebuješ leta in leta, da to vsaj malo prepoznaš in sprejmeš. Ne glede na to, kako analitičen tip si, traja, da vsaj malo poštekaš. Nihče te ne nauči delati s tem. Biti človek je velik izziv.

Na kaj ste se opirali na poti do 'biti človek'?

Judita Zidar: Predvsem nase. Tudi jaz sem želela toplo zvezo in imela sem nekaj odnosov, v glavnem z dobrimi moškimi, nimam žal besede zanje, a imam očitno težave z nezavednim in v partnerskem odnosu se prej ali slej znajdem v stiski. Težko obdržim svojo pot, če sem v zvezi, saj se izgubim. Tako sem se že davno sprijaznila s tem, da je bolje, da v to ne rinem. Če pa me bo usoda kdaj hotela prepričati o nasprotnem, pa upam, da ne bom preveč trmasta.

Ste se skozi vse to naučili skrbeti zase v vseh pogledih?

Judita Zidar: Ja, naučila sem se, bi pa rada povedala, da se je obenem treba zavedati, da nikoli ne moreš imeti vsega. Nikoli nisem zanikala svoje ženskosti, saj bi tako izgubila bistvene stvari v svojem življenju, prav tako, če ne bi doživela svojih ljubezni. Seveda sem veliko trpela, ljubezen boli. Če pustiš priklicati ven mehak, ranljiv del sebe, boli, seveda, ampak tudi prinaša izjemno dragocene izkušnje. Seveda nisem na vse, kar sem v življenju naredila, ponosna, ampak vse skupaj me dela kompletno osebnost in je del mene.

Je skrb za telo nujen del za kakovostnejše poznejše življenje?

Judita Zidar: V mladosti sem bila športnica, trenirala sem košarko in menim, da je šport izjemno pomemben del življenja, nauči te discipline, sodelovanja tovarištva, kultivira telo … Obenem tudi ta vitalni, prvinski del zahteva svoje. Telo bo zadovoljno, če bo dobilo svoj del, in to mu preprosto moraš dati, če hočeš živeti v miru in se duhovno razvijati. Smo psihofizična celota, moramo imeti posluh in razumevanje za vsak del sebe. No, naj
bi ga imeli.

Se pravi, da nimate težav s skrbjo za fizične potrebe telesa?

Judita Zidar: Nerada se mučim, rada pa tečem za žogo in hvala bogu, da imam prijatelje, ki radi hodijo v hribe. Kako malo pravzaprav potrebujemo, pa imamo stalno te dialoge s sabo: bi šel ali ne bi šel. Pregovor pravi, da ne more metulj na kitajskem zaprhutati s krili, ne da bi se to poznalo na Novi Zelandiji. Vse je povezano. Če telo potrebuje gibanje, zakaj bi mu ga odrekel, sploh če si zdrav. Še prehitro pride do tega, da ne moreš več dvigniti ne roke ne noge.
Kaj vam je pustilo to, da ste kot mladi trenirali košarko?
Judita Zidar: Poleg nekaj dobrih prijateljic mi je dalo športno kulturo. Naučila sem se timskega dela, discipline. Z vztrajnostjo se ravno ne morem postavljati, a vendar vem, da moraš, če hočeš obvladati kako veščino, trenirati spet in spet, da nekatere stvari avtomatiziraš. To usvojeno ti potem da svobodo poigravanja … Ooo, to vedo umetniki in športniki.

Ste trenutno telesno fit?

Judita Zidar: Poskušam biti. Pazim tudi na prehrano, čeprav vse težje zganjam nasilje nad seboj. Nekaj časa se zmoreš odrekati stvarem, ki ti dišijo, zato da se bolje počutiš, zdaj pa je to že težje. Malo se že pozna, da pri mojih letih metabolizem deluje drugače in se je telo spremenilo, težko držim kontrolo nad temi procesi, pa tudi premalo vem o njih.

Imate v mislih menopavzo?

Judita Zidar: Tako je. Ta napad narave na moje telo je skoraj največje fizično trpljenje, ki sem ga v življenju doživela. Vročinski valovi so prav pasji. Nekaj časa sem jedla tabletke, da so mi to malo umirile, zdaj jih pa več ne in poskušam nekako preživeti, ampak z naravo še vedno nimava premirja. Tudi to je izziv, kaj pa hočem. Alternativa je umreti mlad, a bi vsekakor raje doživela starost.

Kako je, ko morate vse skupaj, kar se vam v življenju dogaja, vedno znova odeti v nove kostume?

Judita Zidar: Človek se razvija, poskuša artikulirati in socializirati svoje notranje demone in angele. Oglašati se začnejo kot majhni črvički, ki so vendarle prenevarni, da bi jih spustil ven. Tu pa izkoristim igro: pridejo liki, ki mi omogočijo, da razvijam tistega črvička in mu v vlogi dovolim živeti. Tako dobi kanal in ima svoje mesto, da se lahko izživi.

Drži, da v predstavi Vojna in mir igrate grofico Natalijo Rostovo, ki nima hujših notranjih konfliktov?

Judita Zidar: V knjigi je tele moje grofice seveda več in ji nikakor ni lahko, ker družinsko imetje kopni in jo zelo skrbi, kako bo z njimi vsemi, v predstavi pa igram bolj umirjeno gospo, ki poskuša pač poskrbeti za svojo družino, svoje otroke. Pri pripravi sem uživala in našla svoj prostor znotraj režiserjevih zahtev in naredila lik, kot najbolje zmorem.

Kako pa se imate med snemanjem Usodnega vina?

Judita Zidar: Kot reče moja kolegica, raje bi snemala danske nadaljevanke in angleške filme. Dajte mi! Sicer pa sem z vlogo Vere Rozman zadovoljna. Ko sem vlogo sprejela, sem vedela, da grem snemat telenovelo in znotraj tega klobuk dol vsem, ki so zraven, nimam pripomb.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Helena Kermelj

 

Več o vsebini preverite na povezavi Aktivni - pomlad 2017

Revija Aktivni.si pomlad 2017

Značke: Judita Zidar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri