Kaj je bilo redno na jedilniku najstarejšega Jugoslovana?
Leta 1978 je revija Yugo papir organizirala akcijo z naslovom "Iščemo najstarejšega Jugoslovana". Novinarji so se takrat odpravili v vas Oraš Planje, kjer je živel Meho Hadžić.
Ko so prispeli, jih je Meho — najverjetneje najstarejši prebivalec takratne Jugoslavije — pričakal na klopci pred hišo in začel pripovedovati spomine. Spominjal se je časa, ko je bilo v vasi le šest hiš.
Meho Hadžić se je rodil leta 1848 v vasi Oraš Planje. Imel je pet bratov – Mahmuta, Muja, Ahma, Fehra in Redža – ter sestro Fatimo. V času pisanja članka so bili vsi že davno pokojni. Njegov oče je bil Arif, mati pa Cura. Tudi nanju je že skoraj pozabil. Žena Ajka je umrla 70 let pred nastankom članka, stara je bila 50 let. Imela sta sina Muharema, ki pa se je pri dvanajstih letih utopil v reki Usori.
Živel je pretežno od kozjega mleka, sira in kajmaka
Meho Hadžić je bil več kot stoletje dninar. Delal je na kmetijah, sekal drva, največ časa pa preživel kot pastir koz. V vojsko ni šel, saj se je rodil s krajšo levo nogo in je hodil s palico. Po navajanju revije naj bi v starosti celo dobil tretje zobe, in vsi naj bi bili zdravi.
"Ko smo ga gledali, se je zdelo, kot da bi zlahka znova stekel za kozami po zelenih hribih," so zapisali novinarji, ki so imeli priložnost spoznati tega izjemnega moža.
Nikoli ni kadil niti pil alkohola. Živel je skromno — pretežno od kozjega mleka, sira, kajmaka in mineralne vode. Ko je bil s kozami na pašnikih, je običajno pil kar sveže mleko: to je bil, kot je sam verjel, njegov recept za dolgo življenje.
Po kasnejših virih je na njegovem nagrobniku zapisano: "Meho Hadžić 1848–1979". To pomeni, da je umrl leto po objavi članka in da je doživel kar 131 let. Njegov obraz se je nekoč celo znašel na plastenkah znane blagovne znamke mineralne vode iz Tešnja.
Vir: kafe.rs
