Trenutno sem v tistem življenjskem obdobju, ko ima dobršna polovica prijateljev otroke, druga polovica pa si družinsko atmosfero (za zdaj) še ustvarja s kosmatimi nadomestki ...
Domačimi ljubljenčki, običajno v pasji ali mačji varianti (eden od kolegov je sicer poskusil z ribami, a je imel na koncu več odnosa z akvarijem kot pa s samimi živalmi, tako da je tudi on presedlal nazaj na mačke).
In na neki svojevrstni način so domači ljubljenčki zelo podobni otrokom – ne dovolimo, da kdorkoli o njih grdo govori, za svojega imamo vedno pripravljena opravičila, kadar se neprimerno vede, verjamemo, da je naš najlepši in najbolj pameten in vedno se pretvarjamo, da obožujemo domače živali drugih ljudi, potem pa jim za hrbtom kažemo sredinec. Saj je nekako tako tudi z otroki, kajne? Razlika je le, da če pozabiš hraniti otroka, ti ga sčasoma odvzame socialna družba, če pa pozabiš hraniti domačega ljubljenčka, ti ta poje kavč in potem en teden bruha v čevlje.
Pri mačku in psu
Če ste poglavitni del življenja bili v stiku z mačkom kot domačim ljubljenčkom, potem ste skozi leta verjetno pridobili ogromno tolerance na neprijazno dejstvo, da je lahko čisto vsak kos pohištva namenjen brušenju krempljev, in na drugi strani izgubili kar nekaj prijateljev. Mački in obiski so namreč redkokdaj kompatibilni. Predvsem zato, ker ljudje zmotno verjamemo, da imamo mačko za domačega ljubljenčka, medtem ko si mački življenje v hiši sčasoma prilagodijo tako, da v bistvu oni kraljujejo prostoru, mi pa le živimo z njimi.
Mački sicer nikoli niso bili mišljeni kot domači ljubljenčki, ki jih držimo zaprte v garsonjeri, zato se tudi večkrat zdi, da te zveri v bistvu niso udomačene, ampak so preko stoletij zapiranja v človeške domove zgolj razvili neko kompleksno različico stockholmskega sindroma.
Nekoliko bolj introvertirani ljudje obožujemo mačke kot domače ljubljenčke, ker so nad obiski še manj navdušeni kot mi sami.
Pri nas je tako, da v najboljšem primeru maček ob vstopu novih ljudi v njegov prostor (naše stanovanje) pobegne nekam za kavč in tam ostane katatoničen, vse dokler se obiski ne poslovijo. To je najboljši scenarij, ni pa tudi najpogostejši. Bolj redno se namreč dogaja to, da naš predragi maček ob prihodu obiskov pokončno sede na rob kavča in z velikanskimi očmi navdušeno čaka, da okoli vogala pristopiclja nevedna žrtev. Potem jo strmeče ocenjuje in potrpežljivo čaka, dokler se ta vendarle ne opogumi in samozavestno seže z roko v položaj za božanje – potem pa, ko jo vso kričečo pomirimo in z nekaj osnovnimi pripomočki prve pomoči ublažimo krvaveče praske, ugotovi, da je mogoče bolj varno, če nas zbriše s seznama prijateljev.
Zgodba je nekoliko obrnjena pri sestri, kjer so svoje bivanje nadgradili s psom. Psi delujejo ravno obratno kot mački – če se slednji raje skrijejo, pes ob vsakem obisku izgubi vso razsodnost in začne podivjano noreti okoli prišlekov. Tudi če jih še nikoli prej ni videl. Ko se je ta radostna narava njenega psa dokončno razodela, je bilo jasno, da kakšnega hudega varovanja pred tatovi in vsiljivci ne bo v tem paketu, ker se pes ne glede na obiskovalca nemudoma pretvori v pohlevno kepo prijaznosti in dobrodušnosti, vse v upanju, da se bo kdo usmilil njegovega otožnega pogleda in ga preostanek obiska nenehno čohljal za ušesi (čeprav se potem nekje sredi druženja, za polno mero sramote, vrže kar na hrbet in razširi noge, na kar večina le nerodno odreagira Oh, ta pa ni kastriran. Ne, ni.)
Izberemo žival, ki nam je podobna
Kar ne preseneča pri vsem tem, pa je, da ljudje resnično gravitiramo k tistim domačim ljubljenčkom, ki najbolje odražajo našo osebnost. Tako potrjuje tudi študija iz univerze v Teksasu, kjer so ljudi sortirali v štiri kategorije najbolj priljubljenih domačih živali.
Lastniki psov ...
so večinoma bolj ekstrovertirane osebe, se lažje razumejo z drugimi ljudmi, so prijazni in družabni, tudi bolj pravični naj bi bili.
To naj bi bile osebe, s katerimi se najraje družimo, kar nas ne preseneča, ker so to ljudje, ki ogromno časa preživijo zunaj, saj morajo vsaj nekajkrat na dan peljati psa na sprehod. Tam se potem priučijo socialnih veščin, kot so klepetanje o vremenu, skupno sprehajanje, udeleževanje pasjih dogodkov in metanje frizbija. Veščine, ki so lastnikom mačk precej tuje in celo čudaške.
Lastniki psov nimajo težav podeliti nekaj besed s popolnim tujcem, kar je za lastnike mačk veliko težji podvig. Zato je prava smešnica, ko lastnika mačk pošlješ, da pelje psa na sprehod – to so običajno tisti sprehajalci, ki imajo čez glavo poveznjeno kapuco in vzdihujejo vsakič, ko se pes ustavi, da nekaj povoha.
Lastniki mačk ....
so po omenjeni študiji običajno bolj introvertirani ljudje, pa tudi ljudje, ki so čustveno bolj občutljivi. So dobri poslušalci in zato kvalitetni prijatelji.
Obenem naj bi spremljevalna študija še dodala, da so lastniki mačk običajno bolj ustvarjalni in imajo bolj podivjano domišljijo, so pa po drugi strani bolj nagnjeni k nevrotičnosti in anksioznosti. Iz čisto osebnih izkušenj lahko še pripomnim, da ob posebnih priložnostih tudi predemo, če je treba, pa tudi pihamo. Nekaj preživitvenih mehanizmov smo se pač bili primorani priučiti, če nas okolica nikakor ne pusti spati 18 ur na dan.
Kaj pa preostali ljubljenčki?
Študija je obenem vključevala še lastnike kuščarjev, ki naj bi bili od vseh lastnikov domačih ljubljenčkov najbolj samostojni, kar je z živaljo, ki jo je verjetno nadvse težko crkljati, priročna osebnostna karakteristika. So pa lastniki kuščarjev v tej študiji prejeli najnižjo oceno za smisel za humor. Seveda pa so bili vključeni tudi lastniki ptičev – ti naj bi bili med vsemi lastniki najbolj družabni (celo bolj kot lastniki psov), samozavestni in ekspresivni.
Za konec pa še bolj duhovita ugotovitev publikacije Scientific American, kjer so odkrili, da je ne glede na tip domačega ljubljenčka, oseba v veččlanskem gospodinjstvu, ki na koncu skrbi za žival, v 80 odstotkih ženska. Ni čudno, da moškim kaj več kot računalniške miške ni za zaupati.
Tekst: Darjo Hrib
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
