Mesto, kjer noč traja štiri mesece, prebivalci po ulicah hodijo z orožjem in mačke niso zaželene

22. 1. 2024
Deli

Morda se tega ne zavedamo toliko, a našo običajno vsakodnevno rutino v veliki meri določajo gibanje zemlje in menjavanje dneva in noči. Kaj pa, če jutro v smislu, kot ga doživljamo, nikoli ne pride?

Prav tako pozimi živijo prebivalci skrajnega severa Norveške. Mesto Longyearbyen je najsevernejše naseljeno mesto na svetu. Trenutno je tema, ki se je spustila v novembru, sonce pa bo vzšlo šele februarja. To mesto, ki leži nedaleč od severnega tečaja, živi na povsem drugačen način, ki očara vsakogar, ki ga obišče.

Preberite še:

Po sedmih letih se ljudje preselijo

Longjerbien je največje naselje in glavno mesto norveškega arhipelaga Svalbard, med Skandinavskim polotokom in Grenlandijo. Leži na Spitsbergnu, največjem otoku arhipelaga, kjer trenutno živi med 1.800 in 2.400 ljudi, odvisno od vira. Prebivalstvo se nenehno spreminja, saj po norveški statistiki prebivalci tam v povprečju preživijo le sedem let.

Največ je Norvežanov in Rusov, a v mestu živijo ljudje iz kar 53 različnih držav!

Tu so tudi domačini, katerih družine so v vasi že več generacij, a so v manjšini. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1906, v preteklosti pa je bila glavna dejavnost premogovništvo. Čeprav se nahaja v polarnem krogu, se zdi, da kraj živi povsem normalno. Imajo letališče, trgovine, tri hotele, univerzo ...

Mesto je bilo ustanovljeno leta 1906, v preteklosti pa je bila glavna dejavnost premogovništvo.

Mesto je bilo ustanovljeno leta 1906, v preteklosti pa je bila glavna dejavnost premogovništvo.

Profimedia

V mestu so hoteli, trgovine, restavracije

Prebivalci Longyearbyena na straneh Turistične skupnosti Svalbard sami razkrivajo številne nenavadnosti, ki izhajajo iz bivanja v enem najhladnejših delov sveta.

To mesto je običajno prva postaja za vse, ki želijo raziskati arktično divjino, ki je tako rekoč sredi mesta. Imajo razvito turistično ponudbo z več hoteli, restavracijami in trgovinami, mesto pa ima lastno pivovarno, čokoladnico in rastlinjak, iz katerega dobavljajo sveža zelišča in zelenjavo. Znani so po svoji gostoljubnosti in visoki ravni storitev za vsakega gosta. Kako pa živijo sami?

Študenti se morajo naučiti streljati

Kot poroča spletna stran Visit Svalbard, prebivalci Longyearbyena menijo, da živijo povsem običajen vsakdan. Jasno pa jim je, da se lahko tistim, ki jih opazujejo od zunaj, zdi nenavadno. Ker je to območje na primer polno polarnih medvedov, je povsem normalno, da ljudje nosijo orožje, ko zapustijo svoje domove.

Na univerzi, ki ima približno 300 študentov, se morajo vsi naučiti uporabljati strelno orožje.

Cesta za avtomobile in cesta za motorne sani

Mesto ima eno cesto za avtomobile in posebne ceste za motorne sani, ki so najbolj praktičen način premikanja. Tako kot v stari seriji Severna obzorja je povsem normalno videti losa, ki se sprehaja po ulicah mesta.

Še danes se prebivalci ob vstopu v hotele in restavracije sezuvajo, tradicija pa sega v čas, ko je večina na čevljih nosila ostanke premoga iz rudnikov. V okolici naselja je še ohranjena rudarska infrastruktura.

Kot poroča spletna stran Visit Svalbard, prebivalci Longyearbyena menijo, da živijo povsem običajen vsakdan. Jasno pa jim je, da se lahko tistim, ki jih opazujejo od zunaj, zdi nenavadno.

Kot poroča spletna stran Visit Svalbard, prebivalci Longyearbyena menijo, da živijo povsem običajen vsakdan. Jasno pa jim je, da se lahko tistim, ki jih opazujejo od zunaj, zdi nenavadno.

Profimedia

Pogrebov ni, ker trupla od mraza ne razpadejo

Od zanimivosti, povezanih z Longyearbyenom, izstopa, da je v mestu prepovedano umreti! Umiranje je »prepovedano« že od leta 1950, potem ko so ugotovili, da se trupla, pokopana na tamkajšnjem pokopališču, zaradi mraza enostavno ne razgradijo.

Poleg tega so bili živi vzorci virusa, ki je povzročil pandemijo španske gripe leta 1918, nedavno odkriti v dolgo zakopanih truplih. Danes ljudi v Longyearbyenu, ki se bližajo smrti, s helikopterjem prepeljejo na kopno, kjer bodo preživeli svoje zadnje dni.

Poleg umiranja so prepovedane tudi mačke. Svalbard je namreč naravni habitat arktičnih ptic, mačke pa naj bi ogrožale njihovo preživetje.

Zimski sprehodi s svetilko

Od štirih mesecev, kolikor traja "noč", sta približno dva meseca in pol popolnoma temni in ljudje se po mestu premikajo s svetilkami. Poletje je čas "polnočnega sonca" in od maja do avgusta se ne stemni.

Kljub tem razmeram prebivalci normalno hodijo ven, se družijo in ne zapirajo hiš niti pozimi, ko je povprečna temperatura med -5 in -17 stopinjami. Nič nenavadnega ni, da po službi, zavita v šal, z rokavicami na rokah, popijeta pijačo s prijatelji na prostem, ob pogledu na polarni sij.

Rudarsko podjetje

Do leta 1989 je bil Longyearbyen mesto v lasti nacionalnega rudarskega podjetja, ki je nadzorovalo večino infrastrukture in storitev. Danes imajo mestni svet in delujejo demokratično, tako kot občine na celini. Mestu in otoku je veliko pomagalo odprtje letališča Svalbard Longyear leta 1975, zaradi česar so otoki dostopni vse leto.

Preberite še: 

Življenje v najhladnejšem mestu na svetu: zmrznjeni telefoni, preproge na zunanjih površinah in trojna vhodna vrata

Novo na Metroplay: "Slovenski hribi postajajo preobremenjeni" | Matjaž Šerkezi