Je za lepotni poseg dovolj le želja?

19. 8. 2012
Deli
Je za lepotni poseg dovolj le želja?

Dr. med. Tomaž Janežič, specialist splošne kirurgije, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije pravi, da mu je pred samim posegom najbolj pomembno to, da bo pacient potem bolj zadovoljen. Pa je za lepotni poseg dovolj le želja? Kako razmišljajo kirurgi in kdaj poseg odklonijo?

Zaradi česa ljudje najpogosteje prihajajo k vam?

Tomaž: Največkrat, če govorim o estetski kirurgiji ali estetskih posegih, ženske pridejo k meni zaradi korekcij na obrazu. Pridejo tudi zaradi dojk in v zvezi s trupom, ko gre za visečo kožo, preobilno maščevje … Moški prihajajo zaradi nosa, zaradi ušes niti ne toliko. Zaradi ušes prihajajo pubertetniki, najstniki, stari približno 12 let, ker imajo težave v šoli ali z vrstniki. Velikokrat pridejo sami in želijo korekcijo.

Stremijo ženske, ki pridejo k vam, po popolnosti?

Tomaž: Ko pridejo k meni, že vejo, kakšno spremembo želijo, kar je v estetski kirurgiji tudi zaželeno. Kirurgi estetske ali plastične kirurgije želimo, da ima stranka že izdelane želje ali vizijo. Operacije ne opravimo, če stranka na primer ostane le pri želji ali pri tem, da reče: Rada bi, da bi bil moj obraz lepši.

Na podlagi tega sploh ni možno opraviti posega, lahko pa tako začnemo pogovor. Takšno je tudi navodilo strokovnih kongresov. Na podlagi takšnega izhodišča se najbrž ne bomo odločili za poseg, saj je velika možnost, da ima stranka v mislih nekaj drugega kot jaz. Pojem lepote ali popolnosti je precej subjektiven. Zato smo previdni – zame je lahko lepo nekaj, za stranko pa nekaj drugega, zato so pomembni večkratni pogovori.

Se vašim strankam po operaciji življenje spremeni?

Tomaž: Se. Del kirurgije je povezan s starostjo, kar je mogoče tudi drugi vidik. Te stranke so nekako le bile zadovoljne s svojim prejšnjim videzom, medtem ko mlajše, ki se odločajo za operacije nosa, ličnic, vek, ustnic, česarkoli, njihov videz moti. Imajo stalno težavo z videzom in želijo spremembo. Tako da je razlika med pomlajevanjem in spreminjanjem videza.

Mar ni za oboje značilno, da želijo biti lepši?

Tomaž: Res je, a za pomlajevanje večina pride s fotografijami iz mlajših dni in ne želi drugega. Radi bi le takšen videz, kot so ga imeli nekoč, nič drugega, večinoma ne želijo spreminjati oblik. Nos pa je zelo pomemben in tudi stranke pravijo, da so po operaciji socialno bolj uspešne.

Najverjetneje, ker so bolj samozavestne in imajo posledično tudi več uspeha v družabnih stikih. Več se družijo in gotovo imajo bolj kakovostno družabno življenje. To velikokrat velja tudi za operacijo dojk, saj se številne ženske po povečanju dojk razcvetijo. Nekatere pravijo: To je drugo življenje.

Prihajajo stranke k vam tudi zaradi botoksa?

Tomaž: Tudi, se pa to imenuje estetska medicina, ker se razlikuje od lepotne kirurgije. To ni kirurški poseg, invaziven pa je zato, ker gre za iglo in zbadanje. Med te posege spadata še na primer vbrizgavanje polnil in kemični piling. S temi postopki gladimo površino kože brez operacije.

Se tudi za te posege odločajo, da bi bili lepši?

Tomaž: Seveda. Recimo po botulinus toksin prihajajo mlajši. Pri teh je učinek večji, gube še niso toliko izražene na koži, ampak recimo pri mimiki. Šestdesetletniki redko pridejo.

Se zgodi, da kdaj koga odklonite ali mu odsvetujete operacijo?

Tomaž: Velikokrat, precej pacientov nima dovolj znanja, niso razgledani, na spletu pa dobijo ogromno informacij, ki so površne. Naredijo si že celo zgodbo, kar je lahko povsem zgrešeno, oziroma imajo želje, ki jih sploh ni mogoče uresničiti. Med pogovorom potem ugotovimo, da njihove želje strokovno niso izvedljive.

Je lepota pomembna za uspeh?

Tomaž: Seveda, čeprav je odvisno od tega, kaj človek dela. V nekaterih poklicih je po mojem mnenju pomembna. Če je posameznikov videz 90 odstotkom ljudem prijeten, še preden ta odpre usta, je tak človek največkrat tudi uspešen. Če pa je nekdo 90 odstotkom ljudi zoprn že na videz, čeprav je najbrž zelo dober človek, ima verjetno manj možnosti, da mu bo uspelo.

Obstaja nevarnost, da ljudje postanejo obsedeni s svojim videzom?

Tomaž: V tem primeru gre za bolezensko stanje, kar pomeni, da nekdo za delček svojega telesa obsesivno skrbi. Ukvarja se z njim, pa pravzaprav nihče ne vidi, da bi bilo karkoli narobe. Ves čas želijo nekaj spreminjati in nikoli niso zadovoljni. Te operacije so brez koristi. Drugi kirurgi mi pravijo: Operiraš ljudi, ki sploh niso bolni. To je podobno servisu in nekateri to res tako razumejo. Recimo pride pacient in reče: Želim korekcijo vek. Tega sam tako ne počnem.

S pacientom se je treba pogovarjati, vedno me zanima, ali bo potem pacient bolj zadovoljen. To moram oceniti, kar je zelo težko in obenem najpomembnejše. Edino merilo je, ali bo pacient bolj, zelo, oziroma kakorkoli uspešen ali bolj zadovoljen po operaciji. Namesto da bo bolj zdrav, bo bolj zadovoljen. Včasih se pojavijo etične težave.

V Angliji sem imel veliko strank, dismorfistov, ki so hoteli, da jim odstranim roko. Spraševal sem se: Naj jim odrežem roko ali ne, čeprav je zdrava? Ampak če to delaš, je isto, kot če operiraš nos. O tem se človeku odpira ogromno vprašanj. Potem ko sem nekaterim strankam odrezal roko, so bile res bolj zadovoljne. Pred operacijo so bile povsem uboge, potem pa super in srečne. Tako da je lepota zelo subjektivna. Ampak zagotovo so splošna pravila, da lahko rečeš: Neki človek bo prav gotovo všeč 90 odstotkom ljudi.

Pa sploh ni nujno, da gre za lepotico ali lepotca …

Tomaž: Ne, ne govorim o tem.

V čem je potem stvar?

Tomaž: Ne vem, kaže, da je nekaj fiziološkega, da je v tem rodu in v človeku nekaj, kar je večini všeč. Nekateri so pač všeč manjši skupini ljudi, drugi pa večji.

To pomeni, da imajo tisti, ki so manj simpatični, tudi več težav v življenju?

Tomaž: Seveda jih imajo, v šoli imajo zagotovo manj možnosti. Zanesljivo je v vsakem razredu kakšna 'grdavša', ki ni prav priljubljena, pa sploh ni nujno, da je z njo kaj narobe. Pri lepoti gre tudi za vpliv medijev in trženja. Treba je vedeti, da je najverjetneje še pred nekaj sto leti star človek veljal za veliko lepšega od mladega.

Starejši človek je veljal za pametnega, modrega in s tem veliko lepšega. Še pred stotimi leti 20-letnik gotovo ni bil nikjer izpostavljen. Bili so zgolj 40-letniki, tudi v reklamah za kavo. To se je spremenilo, tako morajo zdaj v oglasih biti v glavnem 20-letniki. Pravzaprav še med drugo svetovno vojno tega ni bilo. Ta meja se grozno premika.

Torej je zdaj merilo lepote tudi mladost?

Tomaž: Tudi sociološko, družbeno je to malo drugače. Zadnjih 50 let se je to ekstremno spremenilo, tako da sta pomembna mladost in telesna pripravljenost.

Kar je voda na vaš mlin …

Tomaž: Seveda. Ni pa to realno, saj smo v teh letih, kot so ljudje na reklamah, le dobrih pet let.

Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley, Primož Predalič in Barbara Čeferin

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"