Benetke – vedno čudovito mesto

Benetke – vedno čudovito mesto (foto: Tina Lucu) Tina Lucu
7. 4. 2013

Benetke – moraš jih videti, doživeti, ovohati, prijeti. Vedno čudovito mesto s kanali in mostički, z ozkimi ulicami, prostranimi trgi, mogočnimi cerkvami, gondolami, ladjicami, uličnimi prodajalci, golobi in ja, turisti. Milijoni turistov z vsega sveta.

Manj kot 60.000 prebivalcev, več kot 20 milijonov turistov

Benetke imajo manj kot 60.000 prebivalcev, letno pa jih obišče več kot 20. milijonov turistov. To je mesto, ki ima noro zgodovino, bogato arhitekturo, velike dogodke – filmski festival, bienale ... a vseeno Benetke niso le blišč in turisti.

Kako se v vsem tem kaosu znajdejo sodobni Benečani?

"Benetke so po eni strani naporne za življenje, po drugi strani pa odpade stres večjih mest, ki imajo kolone avtomobilov. Pri nas ni avtomobilov, ni čakanja v končnicah, ni hupanja, so le ladje in veliko pešačenja. Zadnja leta je kot prevozno sredstvo zelo moden postal skiro. Ima ga praktično vsak, zadnje čase tudi vse več otrok," se je iz svojega kioska s časopisi smejala prodajalka Maura.

In res so Benetke zunaj turistično-zgodovinskega središča presenetljivo mirne. Povsod se suši perilo, gospodinje z nakupovalnimi vozički hodijo po vsakodnevnih nakupih, mir zmoti le kakšen hrup čolna.

Vse se dogaja na vodi – po njej gre hitra pošta, svež beton za obnovitev mostu, iz bolnišnice so po njej pripeljali ostarelo nuno, ki so jo na pomolu vznemirjeno čakale mlajše kolegice.

Sprehod po odmaknjenih mostičkih in ob oddaljenih kanalih je v resnici neverjetno sproščujoč, kava ni dosti dražja kot v Ljubljani, ljudje so neverjetno prijazni in pica je odlična.

Utrudljivo delo imajo poštarji, ki svoje vozičke, polne pošte, prenašajo gor in dol po stopničastih mostovih, pa raznašalci pijače in hrane. Stopnice so prav tako utrudljive za starejše občane.

Židje v Benetkah

Po objavi zakona, objavljenega 29. marca 1516, so Benečani omejili svobodo židom v mestu. Izven geta so se židje lahko zadrževali samo podnevi. Predel mesta Sestiere Cannaregio so s preostalimi Benetkami povezali samo z dvema mostovoma, ki ju je varovala vojska. Prepovedali so gibanje židov po Benetkah, tudi med krščanskimi prazniki.

Še danes so na obeh mostovih vidni sledovi železnega okovja, s katerim so zapirali prehod iz geta v preostali del mesta. Geto se je delil na dva dela: Ghetto nuovo (Novi geto) in Ghetto vecchio (Stari geto).

Židom so Benečani dovolili opravljati samo določene poklice:

  • medicina (saj so bili pripravljeni brati v arabščini),
  • preprodaja tekstila,
  • krojaštvo,
  • preprodaja rabljene robe.
  • Benečanom so lahko posojali denar, ker je krščanska religija to svojim vernikom prepovedovala.
  • Kljub slabim življenjskim razmeram v getu je število prebivalcev naraščalo, tako da so leta 1633 dodali getu še Ghetto nuovissimo (Najnovejši geto). Zaradi goste poselitve geta je to danes edini del mesta, kjer vidimo stavbe s šest nadstropji.
  • Šele po propadu republike je Napoleon Bonaparte leta 1797 zrušil vse zapornice in dovolil židom, da so živeli po vsem mestu.
  • Med drugo svetovno vojno so iz Benetk deportirali 200 židov, od teh se jih je samo osem vrnilo v Benetke.

Tekst in foto: Tina Lucu: V reviji Lisa

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri