Darjo razmišlja: Kako pojasnim, ko me vprašajo, zakaj ne maram potovanj

Vsako poletje se moram pred znanci ponovno zagovarjati, zakaj ne maram potovanj.

Razumem, da s tem prepričanjem verjetno pripadam slabemu odstotku svetovne populacije, ker očitno obstaja neki splošno sprejeti dogovor, da so potovanja najboljše doživetje za multiplim orgazmom, a z izkušnjami, ki jih imam (po desetletju bolj ali manj prisilnih potovanj), to nikakor ne drži znotraj moje stvarnosti. Naj vas zato povabim na moje tipično potovanje, da boste bolje razumeli, od kod izhajam.

Korak 1: Pakiramo

Na lestvici neprijetnosti je pakiranje nekje med čakanjem v vrsti na upravni enoti in trpežnim zaprtjem. Ne glede na to, kam potujemo, bodisi na hrvaško obalo ali pa na večtedenski ogled fjordov, moramo spakirati cel kup stvari. Logistika pakiranja je ugotavljanje, kako si udobje doma kar najbolje prekopirati na lokacijo dopustovanja, obenem pa ne pozabiti na vse nujnosti, ki jih ne potrebujemo nikjer drugje kot na potovanjih, od mazil, ki odganjajo drsteče legvane, do kupa dokumentacije, ki jo moramo potem čuvati kot najbolj dragocen kos celotne prtljage. Stres pakiranja zato običajno že v trenutkih pred dejanskih odhodom povzroči vsaj en velik prepir. Takrat namreč obstajaš v tistem vakuumu, ko nisi več vpet v normalno življenje, v istem trenutku pa še nisi na dopustu, zato si želiš samo, da se stvari čim prej prestavijo v nekaj definiranega. V stresu pakiranja se potem nakopičijo še druge stvari, recimo to, da se nekoga vedno čaka. Ker nekdo vedno pride prepozno iz službe ali se začne prepozno pakirati ali pa tik pred odhodom vpraša, ali je likalnik izklopljen, in je potem seveda treba pogledati vse stvari, ki morajo biti izklopljene.

Korak 2: Ogled lokacije

Potovanja so super, ker na potovanjih samo žuraš in seksaš, kajne? Čeprav na počitnicah prevladuje bolj sproščeno vzdušje, ki je toliko bolj primerno za romantična druženja, pa na potovanjih večino časa v bistvu okupira iskanje vseh deloma impresivnih turističnih atrakcij, ker če si že obiskal prej nikoli videno deželo, seveda moraš obiskati vse njene nujne znamenitosti. Moja potovanja imam tako v spominu kot nekakšna evforična pokemonska bezljanja, kjer smo vedno poskušali v dobršen del dneva strniti kar čim več ogledov, saj je bilo jasno, da se ne bomo nikoli več vrnili v ta kraj. Ogledi so nujni že zato, ker se doma potem vedno najde kakšen ultra pameten poznavalec, ki ti bo, če si kakšno znamenitost izpustil, takoj povedal, da je bil tvoj izlet potemtakem ničvreden in bi bilo bolje, če bi ostal kar doma.

Korak 3: V stiku z lokalno hrano

Na dopustu nihče ne kuha, razen seveda, če potujete s širšo družino, ko babica ali pa tista najstarejša teta v slogu osemdesetih za na pot napoha 28 dunajcev, ki so potem na jedilniku, vse dokler ne začnejo spreminjati barve.
Praviloma se na dopustih torej prehranjuje zunaj. V restavracijah takšnih in drugačnih značajev. Glede na budžet to pomeni ali obiskovanje lokalnih restavracij ali pa izkoriščanje priročnosti beznic s hitro hrano. Rezultat je isti – z dopusta se nihče ne vrne z nižjo telesno težo. Razen če potujete v bolj tropsko obarvane kraje.

Sam sem se le nekajkrat znašel v malce bolj eksotičnih deželah, kar pomeni, da še nisem imel izdelanega internega alarma glede izogibanja tekoči vodi. Ta je prej ali slej nekako zašla v moja usta, ali prek 'sveže umitega sadja' ali ker sem si pod pipo umil roke in potem nekaj minut zatem grizel nohte v živčnem planiranju vseh ogledov za tisti dan. Kar pomeni, da sem prej ali slej staknil celoten sev lokalnih črevesnih bakterij, ki so me za naslednjih nekaj dni prisesale na stranišče in mi poleg volje do nadaljnjih potovanj uničile še celotno telesno floro za naslednji teden in pol.

Korak 4: Sinhronizacija s preostalimi potujočimi

"Pa pojdiva s prijatelji," je nekoč vzkliknila. Sam sem prva večja potovanja opravljal z družino in družinskimi prijatelji, zato vem, kako je lahko to čisto svoj nivo potovalnega pekla. Vse, kar potrebuješ, je kakšen družinski prijatelj z močnim političnim mnenjem ali pa sarkastična tašča brez filtra med možgani in usti. Ta družabni koktajl se še najbolj premeša na dolgem potovanju z avtomobilom, kjer kmalu ugotoviš, da imajo vsi ljudje pazduhe in da imamo vsi ljudje popolnoma nesinhronizirane mehurje. Nekje v prepletu smradu in medklicev, ko te sopotniki opozarjajo na druge avtomobile, kritizirajo tvoje odločitve in se med seboj prepirajo o vsaki malenkosti, sem spoznal, da potovanja lahko sovražim na čisto nov način. In glej, samo še 1.000 kilometrov je do cilja!

Korak 5: Soočanje z domačini

Ne glede na to, ali potujemo v Vanuatu ali na Pohorje, nam bo nekako vedno uspelo užaliti lokalce. Ne samo zato, ker se na dopustovanju skorajda praviloma vedemo kot rekorderji v pijančevanju in žretju, z rajanjem do jutranjih ur in kozlanjem po prej nedotaknjenih polinezijskih otokih ali narodnih parkih, ampak tudi zato, ker v tistih dveh tednih tako ali tako ne moremo interpretirati vseh najnujnejših vzorcev nove kulture.

Spomnim se, kako mi je gostiteljica na izletu v Istanbul razodela svoje sveto prepričanje, da lahko žvižganje po tem, ko pade mrak, prikliče zle duhove. V to je verjela tako močno in zavzeto, da je neki večer, ko se mi je ne vem zakaj zažvižgalo, v trenutku žvižga glasno vzkliknila, kot da sem ravnokar razbil njeno najljubšo vazo, nato pa z mrkim obrazom zabičala, naj tega ne počnem po tem, ko se zmrači. In najboljši del – obisk je bil decembra, kar pomeni, da je bilo 90 odstotkov dneva v mraku, in meni se je seveda potem, ko mi je bilo prepovedano, žvižgalo kot še nikoli prej. Takrat mi je le še bolj postalo jasno, da res nisem za nikamor.

Foto: Profimedia