Anja Nikolov je etnologinja in kulturna antropologinja in predvsem velika ljubiteljica aštanga joge. Prav joga ji je spremenila življenje, saj se je po dolgoletnem prakticiranju in učenju pri številnih učiteljih odločila za samostojno pot. Nastal je Ajna projekt, s katerim, kot pravi, želi predvsem demistificirati pomen joge kot sodobne prakse z večtisočletno tradicijo. Meni, da je joga živ in razvijajoč se fenomen, ki se prilagaja potrebam sodobnega življenjskega stila, ki združuje tako tradicijo kot inovacijo. Delček svojih izkušenj je bila pripravljena deliti tudi z nami.
Kaj je bistvo aštanga joge?
Najprej moramo ločiti med aštanga vinjasa jogo in aštanga jogo. Prvič se termin nanaša na posebno metodo hatha joge, katere oče je še živeči Sri Krishna Pattabhi Jois. Beseda aštanga v sanskrtu pomeni osemdelna in se nanaša na Patanjalijeve joga sutre ali aforizme o jogi, ki podrobno opisujejo in razlagajo celostno pot joge do samouresničitve in združitve s kozmičnim.
Aštanga vinjasa joga poudarja vseh osem stopenj ali delov, opisanih v joga sutrah, in na prvi pogled daje videz zelo naporne oblike hatha joge. Aštanga vinjasa joga, kot jo uči Pattabhi Jois, je metoda vsakodnevne prakse (sadhane), ki v svoji točno določeni obliki idealno združuje precej elementov omenjenih osmih stopenj – od asan, pranajame, pratjahare, dharane in dhajane. Z izvajanjem osebne prakse vsak dan oziroma šest dni na teden pa se naučimo yam in niyam, prvih dveh korakov v Patanjalijevi jogi.
Kako pomembna je pri izvajanju joge teorija?
Ena od glavnih poti joge je jnana joga, to je pot znanja, ki je po mojem mnenju zelo pomembna in je tudi sestavni del aštanga joge, vendar pa človek ne sme ostati zgolj pri goli razumskosti in pričakovati, da nas bo spremenila.
Predvsem na zahodu zelo radi beremo, potem pa mislimo, da je zato treba manj narediti v praksi. P. Jois pravi: "99 % practice and 1 % theory". Seveda je priporočljivo, da človek, ki se odloči za jogo, prebere tudi kakšno jogijsko klasiko – Joga Sutre so na primer neizogiben del domačega branja, pomembnih pa je še veliko drugih besedil.
Vendar je najpomembnejše, da stvari spravimo v prakso in se jim popolnoma predamo, torej da zaupamo v vir. Praksa, torej izvajanje asan, počasi razvija občutljivejše vidike jogijske prakse in spreminja načine doživljanja sebe, osebnih reakcij in okolja. Kot pravi druga sutra, je bistvo vseh jog ('yogas citta vrtti nihrodah') umiritev toka misli oz. uma.
Aštanga vinjasa metoda je izrazito usmerjena k praksi. Sri K. P. Jois pravi: "Just do your practice an all is coming. " Joga je praksa, spremljajo jo sicer različni filozofski sistemi, vendar o jogi ne moremo samo brati. Izkustvo s samim seboj je tisto, kar nas resnično spreminja in vodi naprej po poti joge. Je pa seveda zato pot težavnejša, zlasti za nas na zahodu, ki se že od majhnega učimo in beremo knjige ter mislimo, da kdor več zna, več velja.
Aštanga vinjasa metoda nas zavezuje k vsakodnevni vadbi, osebni praksi določenega zaporedja asan, ki so povezane s pranajamo in omogočajo koncentracijo in meditacijo v gibanju. To lahko pomeni od 30 minut do 2 uri na dan, ko čas namenimo samo sebi.
Verjetno je bistvenega pomena na poti joge vztrajnost, moč volje?
Četudi jogo izvajamo samo 20 minut, je že samo dejanje, da se odločimo in izvedemo svojo prakso, joga. V volji je moč! To je eden od prvih darov, ki si jih podarimo. In kot pravi Nancy Gilgoff, se skozi ponavljajočo se prakso naučimo z veseljem živeti življenje, ki je pogosto na prvi pogled monotono, vsak dan je podoben drugemu in veliko je rutinskega dela.
Večina ljudi, zlasti na zahodu, zmotno misli, da je namen joge zgolj dobro in mirno življenje, čeprav je v resnici joga pot, ki vodi k samospoznanju in h končni osvoboditvi (nirvani).
Seveda je pot joge v idealu pot samouresničitve, združitve ali samadhija in nirvane. Pot joge je celostna, zajema vse vidike človeka. Koristna pa je tudi za tiste, ki jih ne zanima duhovna pot in ne upajo ali verjamejo v razsvetljenje. S tem ni nič narobe! Poleg tega se je treba zavedati, da je ta osemdelna pot resnično dolga in za večino ljudi neizvedljiva v enem življenju (lahko traja več življenj). Je zelo naporna in zahteva ogromno časa in predvsem popolno predanost ter umik iz zunanjega življenja.
Ena od kakovosti sistema aštanga vinjasa joge je v tem, da gre za sistem, namenjen ljudem, ki živimo čisto običajna življenja, imamo opravke, službo, družinsko življenje in se moramo naučiti stvari o sebi, da bi kar najlažje živeli s samim seboj in z ljudmi, ki nas obkrožajo. To pa je velikokrat še težje, kot oditi v samoto, saj nenehno sklepanje kompromisov z okoljem in s samim seboj v bistvu pomeni nenehno prilagajanje.
Namen joge ni ustvarjati posameznike, ki se umikajo v samotno življenje in iščejo nirvano, temveč v samotransformacijskem procesu, ki vodi do zadovoljstva in sreče. S spreminjanjem sebe seveda neizogibno vplivamo na okolico in ji ponujamo možnost spremembe. Vsak lahko v resnici spremeni le sam sebe, vse drugo je stvar sprejemanja.
Tudi krivic?
To seveda ne pomeni, da moramo sprejeti vse krivice na svetu in si pred njimi zapreti oči, temveč da verjamemo v spremenljivo naravo stvari, v pozitivne spremembe in posledičnost naših dejanj! Nezadovoljnost oz. zadovoljnost (santosha) je na koncu vedno stvar osebne odločitve.
Zakaj se ljudje odločijo, pridejo k vam in se vpišejo na tečaj joge?
Nekateri se za jogijsko vadbo odločajo zaradi skrbi za telesno zdravje, nekaterim služi kot kondicijski trening, nekateri pa se zavedajo obsežnosti joge in njene duhovne komponente. Razlogi so zelo različni!
Joga je v tradicionalnem kontekstu veličasten osemstopenjski sistem, ki deluje na osnovi dvojice učenec-učitelj/guru. Pravi jogijski učitelji na Vzhodu so velike duhovne avtoritete, dosegli so razsvetljenje. Kako je s tem pri nas? Kdo pravzaprav lahko vodi učence po poti joge?
Jogijskih tradicij je ogromno, moramo vedeti, da gre za mnogoterost tradicij, sistemov in njihovih modifikacij, zato ne moremo vedno govoriti o jogi kot osemstopenjskem sistemu, kakršnega je imel v mislih Patanjali. Res pa se je (in se še) znanje joge prenašalo neposredno prek osebnega stika z gurujem. Guru je pomenil visoko avtoriteto in modrost, utelešal je stik z božanskim, popolna predanost v njegovo znanje in modrost pa je omogočala brezpogojno pripadnost in brezkompromisno sprejemanje (surrender to the sourse ali ishvara pranidhana).
Nikakor pa ne smemo idealizirati Indije oz. Vzhoda v smislu nečesa čistega ali avtentičnega. Tudi v sodobni Indiji se je pristop do joge v marsičem spremenil in je drugačen od tistega, ki ga opisujejo duhovne knjige. Tudi v Indiji se pod etiketo mistične izkušnje danes prodaja vse mogoče. Nekateri indijski učitelji, ki so se preselili na Zahod, celo pravijo, da ni več pravega razloga, da bi se morali učiti jogo ravno v Indiji. V končni fazi moramo prepoznati guruja v sebi, kajti pasti guruizma, ki temelji na slepi veri, so lahko zelo velike. Sicer pa se aštanga vinjasa joga še vedno uči na osnovi odnosa učitelj-učenec, in sicer prek t. i. mysore vadbe. Ime sovpada s krajem, kjer živi guru Mysore v Karnataki.
Lahko malo bolj razložite, kaj je je t. i. mysore vadba?
To je oblika samoprakse, ko vadimo sami ob prisotnosti drugih in seveda učitelja/ice, ki nas vodi in nam pomaga na poti joge. To je edini način vadbe, ki omogoča osebno vez med učencem in tistim, ki ga vodi. To je odnos, ki od učitelja zahteva veliko mero empatije in posluh za sočloveka. Hkrati pa se mora tudi učitelj zavedati, da je tudi on učenec in da se lahko skozi ta odnos sam zelo veliko nauči. Sama spodbujam obiskovalke in obiskovalce Ajna Studia, da se opogumijo in naredijo korak naprej – v smeri mysore vadbe in osebne angažiranosti.
Ker se učenec z jogijskimi tehnikami potaplja globoko v podzavest in nezavedno, je takšno prakticiranje lahko brez učiteljevega nadzora zanj tudi zelo nevarno, če se sreča z določenimi nerazrešenimi in travmatičnimi psihičnimi vsebinami, ki jih sam (brez vodstva učitelja) na zavestni ravni ni sposoben predelati. Ali je joga s tega stališča lahko tudi nevarna?
Mislim, da globoke učinke jogijske prakse, ki učinkujejo in spreminjajo globlje plasti zavesti, veliko ljudi zanemarja. Seveda pa se jogijske metode med seboj tudi močno razlikujejo v tem, na kakšen način začnejo prodirati v naše telo, zavest, um in različne plasti podzavesti. Da bi prišli zelo globoko, potrebujemo veliko časa in discipline, aštanga metoda pa je zelo nežna v smislu, da v bistvu ne moremo prehiteti sami sebe.
Spremembe so postopne in se razvijajo v skladu z našo pripravljenostjo, bistveno je, da jih lahko nadzorujemo. Ta metoda je usmerjena v spreminjanje naše zavesti in konkretnega vsakodnevnega življenja. Ozemlji nas in poveča manevrski prostor in čas, da lahko pravilno reagiramo. Nekatere druge metode so veliko bolj direktne, lotijo se posameznih čaker (energetskih centrov), prebujanja in dviganja kundalini energije.
Če te tehnike izvajamo sami in brez potrebnih izkušenj, lahko resnično tvegamo, da bomo s svojo prakso dokončno, ne bomo kos nepredvidljivim izkušnjam in stanjem zavesti, na katere nismo pripravljeni. Zato se pri aštanga metodi poudarja večletna praksa različnih serij, na osnovi katerih pridobimo zavedanje o samem sebi, telesu, dihu, umu in reakcijah.
Kje oz. pri kom ste se vi izobraževali? Kako je potekalo učenje? Kdaj ste začutili, da lahko po tej poti vodite druge?
Moji začetki joge so pognali korenine na nekem običajnem tečaju hatha joge, ki je bil zame absolutno prepočasen in telesno neizzivalen, a vendar je v meni vzbudil pozornost. Prava joga se je začela na faksu, ko mi je študij etnologije in kulturne antropologije na filozofski fakulteti pokazal širino vzhodnjaške misli, raznovrstnost filozofskih sistemov, starodavne tradicije in mitologije ter globino človeške izkušnje na splošno.
Skozi branje tekstov, vezanih na jogo, je bilo jasno, da mi razumskost, ki mi je bila takrat precej blizu, ne bo pričarala jogijske izkušnje. Tako sem začela pravzaprav sama. Sama sem se učila asan, ki so počasi postajale dnevna stalnica, na začetku 10 minut na dan, potem 20, dokler nisem spoznala Diane Colonne in aštanga joge, ki jo je učila. Nekaj časa sem vzporedno precej intenzivno delala tudi kundalini jogo, ki je popolnoma drugačna od aštange, z Anastasio Preložnik. Jana (Diana) je bila (in ostaja) moja prva prava učiteljica in nekaj let pozneje sem pridobila diplomo za učiteljico joge njene Suryasakri joga šole, v sodelovanju z Biljano Gorše.
Omeniti moram še nekaj imen, ki sem jih imela priložnost spoznati: pri Manjuju Joisu, najstarejšemu sinu Pattabhija Joisa, sem opravila učiteljski tečaj, ki je bil izjemen; Nancy Gilgoff ki jo aštangisti izredno cenijo, mi je odprla razumevanje prakse na bolj ženski, mehkejši način; Lina Miele, ki uči v svoji Ashtanga Scuola Roma; pa aštanga jogij Mathew Sweeney; naj omenim še Michaela Forbsa, Daliborja iz Prage in Borisa Gorgijeva z Dunaja (www. ganesha. at) Vsa ta srečanja so izjemnega pomena za aštangiste, ki v svojem kraju nimamo starejših učiteljev.
Ideja o vodenju Ajna Studia je prišla nenadno in zaradi svoje pozitivne moči povzročila manjši vihar v mojem življenju.
Lahko z nami delite kakšno posebno izkušnjo, doživetje na svoji jogijski poti?
Hm, posebnih doživetij je veliko, pojavijo se nenadoma, kot iskrica med vsakodnevno prakso. Ampak to so tako intimni občutki, da jih je težko ubesediti in jih razume lahko le tisti, ki je takšne trenutke že sam doživel. Seveda pa so bila dolgo pričakovana srečanja z nekaterimi učitelji in učiteljicami velike prelomnice na moji poti.
Vseeno se trudim, da bi bili tudi drobni vsakodnevni trenutki zelo posebni in polni izkušenj, kakovostni; trudim se bivati v trenutku, se mu predati in ne razmišljati toliko o preteklih dogodkih ali tem, kar prihaja.
Kako se asane razlikujejo od preostalih vadb – na primer fitnesa, gimnastike, razteznih vaj. Je joga šport? Kakšne vrste asan izvajate pri aštanga jogi?
Asane so zelo zapletena stvar in učinkujejo na veliko plasti našega bitja – najprej na telo, potem pa na subtilnejše ravni.
Če izpostavim največjo razliko s športom, je to dih. Dih je pri jogi pomembnejši in je edini, ki nas lahko popelje na jogijsko potovanje. Razlika je tudi v namenu, medtem ko s športom predvsem skrbimo za razgibano telo in je pogosto povezan z zabavo, pa joga želi prodreti globlje. Joga nikakor ni timska zabava, temveč umik vase, četudi vadimo v skupini.
Tudi agonizem je ena od bistvenih lastnosti športa, ki mu daje smisel, pri jogi pa je ravno obratno. Znebiti se agonizma pa je težko, prenehati tekmovati s samim seboj še težje.
V čem je po vašem mnenju skrivnost čudežnega delovanja asan?
Asane delujejo na mišice, notranje organe, žleze, živčni sistem in potem na um, zavest itd. Na kakšen način se to dogaja, je ob tej priložnosti prezapleteno razložiti.
Izpostavila bi le dih in prano, ki morata biti usklajena z asano. Če asane ne izvajamo usklajeno z dihanjem, potem joga ostaja šport in posledično lahko povzroča utrujenost in izčrpanost.
Asane niso same sebi namen, tudi v aštanga jogi ne. Pri tem sistemu izvajamo precej zahtevne asane, ki jih začetniki le stežka izvajajo v popolni obliki, saj so povezane z razvojem zavedanja diha med telesnimi položaji. Svojim učencem pogosto povem, da asane nismo tako zelo pomembne, kot se zdi na prvi pogled. Veliko pomembneje je, kako jih izvajamo in kakšno je naše zavedanje, naša koncentracija.
Prva serija asan se v aštanga jogi imenuje joga cikitsa – gre v glavnem za predklone, ki nas prizemljujejo in povezujejo z našo voljo in uravnavajo delovanje notranjih organov – prvi pogoj je namreč vedno zdravje!
Druga serija asan ima popolnoma druge učinke: odpirajo telo, čustva in um, prečiščujejo živčni sistem. Nadaljnje serije so zelo zahtevne in zahtevajo leta prave jogijske prakse. Višje serije se učijo pri starejših aštanga učiteljih ali pri samem guruju. Sama sem prejela t. i. blagoslov za poučevanje prvih dveh serij, in sicer od dveh, meni zelo dragih in velikih učiteljev. To je bil eden od največjih poklonov, ki sem jih prejela v življenju.
Potem zavračate kritike številnih (tudi duhovnih avtoritet), ki svarijo pred vadbo joge, ker naj bi ta tudi odzemljevala človeka, ki naj bi v danih razmerah trdno stal na zemlji?
Veliko je stereotipnih in zmotnih mnenj o jogi, ena od teh je, da so ljudje, ki se ukvarjajo z jogo, neprizemljeni, sanjaški in včasih neučinkoviti v vsakdanjem življenju. Seveda je pomembno, s kakšno metodo joge se ukvarjamo oz. katere tehnike izvajamo.
Nekatere se resnično osredotočajo na direktno manipuliranje s prano in dvigovanjem t. i. kundalini energije in so neprimerne za popolne začetnike, ker jim lahko dejansko spodnesejo tla pod nogami.
Joga nas mora vedno naprej prizemljiti in v nas okrepiti vidike, ki so ključni za uravnoteženo razsojanje, večje zavedanje in jasno komunikacijo. Če govorimo o energetskih nivojih, to pomeni, da se osredotočamo na spodnji trikotnik, na prve tri čakre ali energetske centre.
V aštanga vinjasa jogi je sistem narejen tako, da zelo dolgo delamo na aplikaciji joge v vsakdanje življenje, se pravi, da poizkusimo stvari, ki nas uči dnevna praksa, nekako vnesti v praktično življenje in zavestno spreminjati naše odzive na stvari, ki se dogajajo nam ali naši ožji okolici.
Seveda pa joga v nas razvija občutek večje samozadostnosti, samostojnosti, zadovoljstva in mirnih reakcij. Morda se zato ljudje, ki se ukvarjamo z jogo, zdimo manj družabni in neobčutljivi. Joga umirja čustvene reakcije in krepi občutek zadovoljstva in pozitivne naravnanosti. Seveda pa okolica – ljudje, ki niso dojemljivi za jogo – včasih težko sprejmejo spremembe, ki se dogajajo.
Četrti člen joge se imenuje pranajama – umetnost dihanja. Dihanje je sestavni del jogijskih asan – v aštanga jogi poudarjate t. i. ujjai dih. Zakaj je dihanje tako pomembno?
Dih je najbolj otipljiv stik z našim umom, zavestjo. Spremembe dihanja ob spremembi čustvovanja (strah, žalost, veselje . . ) so bliskovite in hitro opazne, prav tako so hitre spremembe počutja, če zavestno umirimo in upočasnimo dih ali obratno. In če povzamem gospoda Iyengarja: Um je kralj čutov in dih vladar uma.
V našem dihu je prana, življenjska vitalna energija, ki je prisotna povsod.
S pranajamo nadzorujemo prano, povečujemo njen pretok. Pri aštanga metodi velja, da je naš dih oz. obvladovanje tega najpomembnejši vidik joge.
Vdih je vedno kontroliran in v povezavi z gibom, giba ni brez diha. Vdihi in izdihi so kontrolirani, iste dolžine, spremlja jih poseben zvok. To ritmično dihanje poveča prano, ki nam omogoča izvajanje asan. Obstajajo asane, v katerih je lažje izvajati pranajamo (npr. padmasa ali lotus). Če v asani pozabimo na dih ali celo ne moremo dihati, ne izvajamo joge.
Dih je vodilo in merilo naše prakse. Je naša mantra, ki ji sledimo skozi uro in pol do dve uri dolgo prakso, meditacijo v gibanju. To je izjemna tehnika koncentracije, ki prihaja od znotraj.
Ujjai pranajama, dih z napol priprtim grlom, omogoča podaljšanje in poglobitev diha, ki prodre globoko v kotičke pljuč, ki z običajno plitkim dihom ostanejo nepredihani. Ujjai ima poseben zvok, podoben zvoku hhhhh, z zaprtimi usti. Dihamo s pljuči, popek ostane pri miru, kar omogočajo tudi energijske zapore v telesu, ki skrbijo za to, da energije ne izgubljamo in ji počasi omogočamo dvig.
Posledice ujjaia je notranja toplota, ki se razvije že po nekajminutnem dihanju. Notranja toplota pospeši potenje, prečiščevanje žlez in notranjih organov, deluje kot neke vrste savna od zunaj navzven. S to notranjo vročino začnemo spreminjati stare vzorce, tako telesne kot mentalne in psihične.
Za aštanga vinjasa jogo je značilno, da se močno potimo, kar je dobro. Ujjai pranajama poživlja telo in bistri um.
Za aštanga jogo je prav tako značilna t. i. vinjasa – za kaj gre?
Vinjasa dobesedno pomeni povezava med dihom in gibom. Pri vseh jogah sta gib in dih posebnega pomena in vedno v povezavi, nikoli prepuščena naključju. Pri aštanga vinjasa sistemu je to še bolj poudarjeno, ker je vadba dinamična, serije ali zaporedja se izvajajo neprekinjeno. To pomeni, da od trenutka, ko začnemo, noben dih več ni naključen, temveč točno določen in omejen ter povezan z dihom ali izdihom.
Vsaka asana ima točno določen način, na katerega jo zavzamemo in zapustimo in ima določeno število vinjas. Tako ima npr. surya namaskara A v tradiciji tega sistema deset vinjas, gibov, povezanih z dihom. Vinjasa se imenuje tudi t. i. polovičen pozdrav soncu, ki ga izvajamo med asanami. V sistemu 'full vinjasa' ima namreč vsaka asana pripadajoči pozdrav soncu, ki je podoben neke vrste skleci.
Z vinjaso se torej učimo opazovati in kontrolirati dih in ga usklajevati z gibom, pri tem pridobimo ogromno moči, kar je ena od razlik med običajno počasnejšo hatha jogo in aštanga metodo.
Tudi meditacija in koncentracija sta v jogi zelo poudarjeni – čemu služita (urejanju psihe? ), kakšne tehnike meditacije učite pri aštangi jogi? Kje se konča meditacija in začne koncentracija?
Najprej pride koncentracija, potem meditacija. Brez koncentracije ni meditacije, pravzaprav ni joge. V praksi seveda stvari delujejo brez strogih ločnic, a vseeno je treba razumeti sosledje. Seveda pa je o teh manj otipljivih aspektih joge težko govoriti in pisati, ker je jezik omejen sistem, medtem ko se izkušnje bolj slikovite in bogatejše v pomenih.
Koncentracije se učimo predvsem skozi redno in disciplinirano izvajanje jogijskih asan in t. i. trishana ali omejevanje uma na nekaj točk pozornosti.
Meditacija ni le sedenje v tišini ali strmenje v plamen sveče, če še vedno ostajamo vpeti v svoje misli. V globoki meditaciji se začnejo odpirati različna stanja zavesti in svet ostane le tisto, kar je v nas samih. Koncept časa in prostora izgubi svoj pomen, ni več razločevanja, med nami in kozmičnim, med telesom, umom in dušo. Stanje enosti in integracije je meditacija.
Ali lahko s pomočjo aštanga joge odpravimo slabe navade, kot so različne vrste zasvojenosti, negativne misli? Ali lahko shujšamo?
Seveda! Joga je izjemno orodje, tako za prenehanje s slabimi navadami kot za začetek z dobrimi. Sprememba oz, . transformacija je tisto, kar joga naredi – naprej na fizični ravni, potem pa gre globlje in globlje.
Aštanga joga je posebej ustrezna metoda za tiste, ki si želijo shujšati, pridobiti mišični tonus in izboljšati telesno zdravje in kondicijo. Disciplina prakse pa v nas razvija zavedanje o osebni odgovornosti, do sebe in vsega, kar v življenju počnemo. Notranja moč poraja moč volje in sposobnost spreminjanja in pozitivne akcije. Vse to je potrebno, ko se poskušamo ločiti od starih vzorcev, naj bo to pesimizem, črnogledost, inercija ali različne zasvojenosti (z drogami, hrano, družbo . . ) Meni je joga pokazala mojo notranjo moč, vztrajnost, ki prej ni bila ravno moja najboljša odlika. Od takrat se lažje zanesem sama nase. To pa je zelo osvobajajoči občutek.
Fizični aspekt v aštanga vinjasa jogi je zelo izrazit, ne vem, ali obstaja bolj dinamičen in naporen način vadbe. Ampak to je le najočitnejši vidik, ki omogoča, da okrepimo svoje fizično in pransko telo, da vzpostavljamo stanje zdravja v notranjih organih, žlezah in živčnem sistemu, s tem povečujemo prano ali vitalno življenjsko energijo, ki nas povezuje s čustvovanjem in našim mentalnim bitjem. Z aštango resnično postanemo močni, najprej fizično, nato pa tudi notranje. Notranja moč pa je tista, ki razvija stabilnost uma, da nas tudi velike in nenadne spremembe v življenju ne vržejo iz tira.
Kako poteka vadba v Ajna centru? Kolikokrat na teden?
Vadba poteka petkrat na teden. Vikendi so zaenkrat namenjeni raznim delavnicam in predavanjem. Vsak dan je na urniku vadba prve serije, kar je ključnega pomena za tiste, ki z aštango začenjajo in potrebujejo disciplino.
Tako lahko vsak dan pridejo in izvedejo svojo prakso, naj bo to mysore ali vodena vadba. Potem je še nekaj manj zahtevnih programov za vse, ki joge ne jemljejo tako resno ali pa si želijo drugačne vadbe, bolj umirjene ali malo manj naporne.
Ob petkih je na urniku tudi vodena nadaljevalna serija (Intermediate series), ki je načeloma namenjena resnejšim aštangistom.
Spodbujamo predvsem obiske jutranjih terminov, ker se jogo načeloma dela zjutraj, ko je naša zavest še čistejša oz. nenasičena z vsem, kar sem nam dogaja čez dan. Energija je lažja, čeprav je telo malo manj voljno. Poleg tega z jutranjo prakso postavimo dobre temelje za vse, kar nas čaka čez dan.
Prvi obisk je brezplačen. Na uvodni uri novincem razložimo, kaj pravzaprav je joga, in jih seznanimo s samo metodo.
Vpis ni potreben, ponujamo možnost nakupa 10 ali 20 obiskov (katere koli vadbe, kadar koli), ki jih posameznik izkoristi, kadar ima čas (vstopnica ne zastara). V ponudbi imamo tudi neomejene mesečne vstopnice za katero koli vadbo.
Kaj lahko pričakujemo od prve, začetniške stopnje vadbe?
Vse je odvisno od nas samih, naših mentalnih predispozicij, značaja in vsega, kar se nam je že zgodilo v življenju. V jogi ni zagotovila, kdaj se nam bo zgodilo to in to. Pri nas ni začetniške vadbe, za vse veljajo iste asane, isto zaporedje. Pogosto vadbo spremljajo močna čustva, lahko je to zanos, veselje, radost, moč, ponos ali jeza, nejevolja in nemoč, šibkost. Med izvajanjem smo popolnoma goli, ničesar ne moremo skriti pred sabo. Samospoznavanje je eden najlepših vidikov jogijske prakse, potem pride sprejemanje in končno spreminjanje.
Kaj nas lahko na poti joge najbolj zavira?
Dvom je zagotovo eden od večjih zaviralnih dejavnikov na poti joge, pogosto pa je tudi pomanjkanje volje. Da vzpostavimo novo navado, potrebujemo precej časa. Dokler ni popolnoma del našega življenja, je potrebna posebna disciplina. Seveda pa je tudi naše okolje tisto, ki lahko vpliva kot spodbuda ali obratno. Včasih ljudje ne razumejo sprememb, ki se z nami dogajajo (sprememba prehrane, vegetarjanstvo, vsakodnevna vadba). Poleg tega mislim, da preveč ljudi meša različne stile joge, različne metode. Treba je preskusiti eno po eno, kajti vsaka je resnično celostna sama zase.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
