Podoba moškega v modnem svetu postaja iz dneva v dan bolj poženščena. Ne verjamete? Prižgite televizor in obiščite nakupovalni center!
Noben modni trend se ni pojavil in
izginil tako hitro kot "metroseksualnost", ki je preplavil praktično vse medije zahodne kulture. Nova skovanka označuje popolnoma novo vrsto – v velemestu živečega mladca, ki je heteroseksualen, a na mesec za kozmetiko, obleke, nego in splošni vtis porabi vsaj trikrat več denarja in časa kot ženske.
Svoje telesce nenehno mazili z najrazličnejšimi kremami, losjoni in dišečimi vodicami, ga peče v solarijih, vozi na masaže, k pedikerju in frizerju. Seveda ne zamudi niti ene modne revije, pomembnega dogodka, kjer obstaja možnost, da ga bo videlo veliko slavnih in pomembnih ljudi in ujelo oko fotografa katere izmed modnih revij ali celo lokalne televizije. V primerjavi z ženskim koledarčkom pri njem rdeče pikice in druge oznake označujejo razprodaje, odprtje novih modnih trgovin, obisk kozmetičnega salona ali savne. Če ga pomotoma kdo zamenja za homoseksualca, to sprejme kot kompliment.
In kdo se najpogosteje odloča za članstvo v tem prestižnem klubu? Rahlo zdolgočaseni, dobro situirani mladeniči, ki so navadno vsaj toliko izobraženi, da v najprestižnejših mestnih kavarnah listajo po zelo trendovski tuji reviji ali pa prebirajo (gledajo v notranjost) knjige sodobnih filozofov ali umetniških kritikov, ki so trenutno modni trendi.
Ko sem prvič slišal za metroseksualnost, sem mislil, da gre spet za izmišljotino medijev, da bi se bolje prodali. A kmalu mi je postalo jasno, da je v tem nekaj resnice. Nekega dne se mi je pokvarila pipa in pri meni doma se je oglasil vodovodar. Obrabljeno tesnilo je zamenjal v petih minutah, za umivanje, brisanje in mazanje rok z vlažilnim balzamom pa je porabil trikrat toliko. Ker je plačan na uro, sem seveda plačal tudi njegovo manikuro.
No, nanj bi nekako pozabil, če ne bi le nekaj dni za tem v moji ulici asfaltirali na novo prekopanega pločnika. Ko sem moral prečkati ozek prehod med hišo in ograjo gradbišča, sem srečal štiri mišičaste delavce v majicah brez rokavov. Ne le da sem skoraj omedlel od količine kolonjskih vodic, ki so jih zlili nase, vsi so bili gladko obriti ne le po obrazu, ampak tudi po rokah in enakomerno porjaveli po prsih.
Vedno sem se imel za urejenega moškega, ob njih pa sem se počutil zanemarjenega kot Robinzon po mesecu dni bivanja na samotnem otoku.
Odločil sem se, da bom ta fenomen raziskal in morda celo sam postal eden izmed njih. Oborožil sem se z goro revij, v katerih sem zasledil besedico metroseksualnost. Izbrskal sem celo knjigo z naslovom "Metrosexual Guide to Style" (slov. Metroseksualni vodnik po stilu) Michaela Flockerja, v spletu pa našel vrsto fotografij živih primerkov, ki so jih (ali pa so se sami) označili za metroseksualce. Ugotovil sem, da dobim najbolj tipičen primerek te nove vrste, če križam sodobnega metrovzornika Davida Beckhama, mačističnega latino lepotca Antonia Banderasa in metropionirje iz 80. let, kot so David Bowie, Duran Duran in Spandau Ballet, ki se jim takrat niti sanjalo ni, da so metroseksualci.
Da metroseksualci niso popolnoma nič novega, ste izvedeli že v osnovni in srednji šoli, če ste le dovolj pazljivo poslušali pri urah zgodovine, nadrobno gledali slike slavnih slikarjev pri umetnostni vzgoji in pridno brali čtivo pri pouku književnosti. Ličenje moških je bilo v modi že v starem Egiptu, ekstremna skrb za oblačenje pa v baroku. Depilacija moškega telesa je bila nekaj povsem normalnega v rimskem imperiju, obsedenost z lepoto telesa pa v stari Grčiji.
In česa vse ne izvemo v Flockerjevi knjigi? Metroseksualce imenuje "nova subverzivna moč, katere cilj je dvigniti se nad pravila družbe in v sami skrajnosti spremeniti tok zgodovine". Kot primere iz preteklosti, ki jim je uspelo nekaj podobnega, navaja celo Mozarta, Gandija in Picassa.
Če se po vseh teh besedah še vedno sprašujete o spolni usmeritvi metroseksualcev, vam popolnoma nič ne zamerim. Po definiciji tak moški niti približno ni gej. Želi postati magnet za ženske, vendar v to vlaga toliko napora, da kmalu pozabi na osnovni namen tega početja in se namesto vanje zaljubi kar sam vase.
Metroseksualci so brez dvoma še kako moški in celo zelo ponosni so na svojo moško lepoto. V Ameriki so opravili obsežnejšo študijo trga z naslovom Prihodnost moškega v ZDA, v katero so zajeli moške med 21. in 48. letom. Izkazalo se je, da jim obisk kozmetičnega salona, pedikerja in solarija niti najmanj niso tuji. Skoraj nihče od anketiranih ni niti pomislil, da bi bil zaradi tega kaj manj moški od preostale moške populacije, ki tega ne počne.
Kozmetični postopki, s katerimi so se nekoč razvajale le ženske, so danes postali nekaj popolnoma vsakdanjega v moškem svetu. Kmalu bomo prišli celo tako daleč, da bodo ženske s težavo rezervirale termin za manikuro, ker bodo saloni prezasedeni – z moškimi. To je seveda z velikim veseljem izkoristila kozmetična industrija in z bliskovito naglico pripravila cele kolekcije preparatov, namenjenih izključno moški populaciji. Jean Paul Gaultier je šel celo tako daleč, da v svoji moški kolekciji ponuja črtalo za oči, puder v obliki korektorja in šminko za ustnice. Raziskave v Veliki Britaniji so pokazale, da je metroseksualna populacija v porastu vse od začetka intenzivnega pojavljanja Davida Beckhama. Metromoški na Otoku danes namenijo veliko več časa svoji negi in videzu kot ženske: moški porabijo 3, 1 ure na dan, ženske, "nemarnice", pa le 2, 5.
Še ne dolgo od tega se je moški ego v tradicionalnih kulturah čutil globoko prizadetega, že če je kdo samo omenil uporabo losjonov, krem ali celo depilacije. Današnji metroseksualci menijo, da je nega kože obraza in telesa nujno potrebna, in v veselje kozmetičnih koncernov danes v zahodni kulturi predstavljajo že 40 odstotkov celotne moške populacije. Moški čedalje pogosteje sami kupujejo svojo kozmetiko, kar so do pred kratkim počele njihove boljše polovice, in še to skrivaj.
Zastavonoša današnjega metroseksualnega gibanja je brez dvoma David Beckham, pravi veteran te vrste pa je Tom Cruise. Kljub 40 in nekaj letom se še vedno na vse pretege trudi, da bi ugajal ženskam enako kot v času Top Gun obsedenosti. Po svojih močeh se muči tudi Antonio Banderas, rahlo ovenela mačistična maskota latino ljubimca, ki si ga verjetno v svoji postelji želi vsaka ženska. Svojo umirajočo filmsko kariero se je odločil oživiti z lastno kozmetično linijo, ki se v metroseksualnem svetu prodaja kot sveže žemljice.
To, da so metroseksualci hvaležna tema za dobro prodajanje medijev, dokazuje vrsta oddaj, nanizank in filmov, ki ste jih gotovo že opazili, ko ste v večernem filmu ob pol devetih zvečer zagledali dva strastno se poljubljajoča postavna mladca in se spraševali, ali vam morda ura ne zaostaja in gledate polnočne erotične gejevske filme. Lotili so se jih celo v risani seriji South Park, in sicer se metroseksualnemu gibanju upreta edina homoseksualca v mestu, ker jima množica maziljenih moških v seksi oblekah zbuja lažne skomine.
Ena zabavnejših reakcij na pojav metroseksualcev v medijih je bil odziv gibanja debeluhov, seveda v ZDA. Mladi debeli moški so se začeli pojavljati na pomembnejših medijskih prireditvah, na javnih plažah celo v mikro bikinkah in se na vso moč trudili še bolj poudariti svojo debelost. Parodija na metroseksualce je dobila celo svoje ime: "metrosumoseksualci", moški, ki se požvižgajo na to, da so debeli.
Enako hitro, kot so mediji pojem metroseksualnosti napihnili, so nanj tudi pozabili. Izkazalo se je, da se je večina mladih, do zadnjega laska spoliranih moških požvižgala na to, da so jih mediji označili za geje prav zaradi tega, ker so v bistvu bili geji. Igrati heteroseksualca, ki se preoblači v geja, je bila odlična kamuflaža za moške, ki si prej v javnosti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso mogli privoščiti javno priznati, da jih bolj kot ženske zanimajo moški.
Menim, da je bolje, če vosek in depilacijska krema ostaneta domena žensk in profesionalnih kolesarjev, in komaj čakam, da mi znova zraste brada in da me bo moja najdražja nagnala v kopalnico na britje dva dni starega strnišča. Tako bom zagotovo vedel, da sem pravi moški.
Martin Pesko