Visoka, vitka, z mornarskim puloverjem čez ramena je gospa Diana Kobler prišla za menoj, ko sem že odhajala z bazena Ilirija, kjer sva se dobili za intervju. »Tina, še eno meni ljubi zgodbo ti moram povedati,« je rekla.
»Ko sem šla v pokoj, sem v vrtcu svojih vnukov prostovoljno učila angleščino in vsi otroci so me klicali babi Diana. Tako sem potem tekla na 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu in najprej me pokliče en otrok ’babi Diana, živijo’, potem drugi, potem še deklica, potem še moji vnuki, seveda vsi babi Diana. Nato me je ena od tekačic vprašala: Ja, koliko vnukov pa imate, gospa. Samo nasmejala sem se in rekla: Sto in sto. Rada sem babi Diana.«
A 65-letna babi Diana je daleč od tipične babice, ki doma stoji za štedilnikom in kuha ter peče svojim vnukom. Lahko jim je za popoln vzor, kako se živi aktivno, zdravo življenje, ko babi sicer popoldne skuha odlično domačo marmelado, a je dopoldne že odplavala dober kilometer v bazenu, zvečer pa jo čaka še njen najljubši krog, ko preteče 10 ali 11 kilometrov.
Bazen Ilirija
»Zanimiva zgodba je, kako sem prišla na bazen Ilirija. Zame je poletje za morje, plavanje in zima za smučanje. Mislim, da je bilo leta 1998, ko se mi je življenje malo spremenilo in sem odprla novo poglavje. Nehala sem jadrati, saj smo prej vsa poletja preživeli na morju, na jadrnici. Kar na lepem sem bila poleti obsojena na Ljubljano. Tako sem se nekega dne s kolesom peljala mimo bazena Ilirija in kar s strahom sem malo gledala to obzidje, a vedela sem, da je to bazen, kjer trenira moj nekdanji učenec Peter Mankoč, na kar sem seveda strašno ponosna,« pripoveduje z malce pritajenim glasom kot najbolj napeto zgodbo gospa Diana, ki je vse življenje delala kot učiteljica angleščine in nemščine, največ let na gimnaziji Ledina.
»In tako pridem sem za to obzidje, bazen je bil tako kot danes popolnoma prazen in spraševala sem se, kaj je narobe. Gospod, ki je delal na bazenu, pa mi je samo rekel: Vi kar plavajte. No, tako sem odkrila Ilirijo in začela so se moja urbana poletja v Ljubljani,« pravi Diana, ki je sicer doma iz Prekmurja.
Potem je na bazenu spoznala kup ljudi, ki so prav tako poletja preživljali na bazenu, bili so podoben letnik kot ona in počasi se je oblikovala super družba: »Tukaj je res krasno vzdušje, krasni ljudje in pozimi komaj čakaš, da se bo spet odprla Ilirija. Za novo leto potem dobiš čestitko: Še pet mesecev in se spet dobimo na bazenu. Tukaj plavamo, se pogovarjamo, igramo tarok, edino politika je prepovedana tema. Prav uživati sem začela v teh mojih drugačnih poletjih. In ker sem bila veliko tu, sem opazila, kako lepo plavalni učitelji delajo z otroki, in tako so med počitnicami na plavalne tečaje začeli hoditi še moji vnuki.«
Vnuki
Diana ima dva sinova in štiri vnuke, ki so tudi vsi zelo športno aktivni: »A vsi gredo radi z menoj na Šmarno goro, radi so pri meni na Brodu na počitnicah. Moram reči, da je čas z vnuki pravi blagoslov, pa čeprav nisem verna. Sem človek, ki je zelo rad zunaj, in me prav nič ne ustavi, ne dež, ne sneg, ne vročina. No, edino neviht ne maram. In ko so mi vnuki pred kratkim rekli, da bodo lahko kmalu tekli z menoj 10 kilometrov, sem vedela, da sem zmagala. To je zame več kot olimpijska medalja – da sem sinovoma in vnukom privzgojila to ljubezen do športa in gibanja.«
Ljubljanski maraton
»Že dolgo sem se spogledovala z željo po teku, po udeležbi na Ljubljanskem maratonu in z odhodom v pokoj je vse postalo lažje. Po eni strani sem si govorila, da ne bi mogla teči v tej čredi, po drugi strani pa sem jim zavidala. Saj veste, bi, pa ne bi. Potem sta mi sinova za 60. rojstni dan kupila pet ur z osebnim tekaškim trenerjem. No, z darilom sta me najprej kar malo razjezila, saj sem rekla: A zdaj pa bom pa jaz stara gospa tekla naokrog z nekim mladcem. A na koncu se je izkazalo, da je bilo to odlično darilo. Navdušena sem bila nad Galom, saj mi je na nevsiljiv način odkril Ameriko v teku. No, od takrat sem potem začela več teči in tek je postal eden mojih najljubših športov. Rada tečem, če rosi in je mrak, nekaj časa sem bila le takrat lahko sproščena. Takrat sem šele videla, da šport zares sproži hormon sreče, da gibanje zares deluje. In ker sem se vedno rada učila, sem se tudi o teku veliko podučila na internetu. Zanimivo, da mi je tek, za katerega vsi pravijo, da je slab za kolena, odpravil dolgoletno bolečino v kolenu, ki sem jo verjetno dobila zaradi navdušenega, a malo tudi nepravilnega smučanja. Meni je tek odpravil vse bolečine. Veste, tek je kot balet, prsti, peta, prsti, peta, potem ni nobenih težav.«
21 kilometrov in The Stroj
Letos je gospa Diana prvič tekla v Radencih na 10 kilometrov, in se na Ljubljanskem maratonu preizkusila na 21 kilometrov: »10 kilometrov je kot smetana za dušo, ravno prav. A potrebujem malo izziva in pozitivne treme, zato grem v Ljubljani na 21 kilometrov. Letos bom že četrtič tekla na polmaratonu in komaj čakam, da zaslišim skupino The Stroj, ki mi požene adrenalin in energijo po žilah. Teh bobnov se veselim vse leto. Najraje bi si dala masko na obraz, skakala bi v zrak in poplesavala.«
Urbani tekači
In ker je Diana učiteljica in tudi zelo uka željna gospa, ki hoče ves čas napredovati, je želela svoj tek malo nadgraditi: »O velikem maratonu niti ne razmišljam, čeprav bi verjetno skakala do neba, če bi ga pretekla. A potem sem na internetu odkrila tekaške skupine Urbani tekači, ki jih vodi Urban Praprotnik. Povsem tiho sem se prijavila na delavnico, kjer sem bila seveda najstarejša med vsemi udeleženci, saj je bila večina stara malo nad 30 let. A moram reči, da uživam v teh tekaških skupinah, očarana sem nad Urbanovim navdušenjem. Ne hodim veliko na organizirane teke, saj to veliko stane, a obvezno grem z veliko ponosa na Ljubljanski maraton. Naj povem, da je pol čara v teku, druga polovica pa je vzdušje, glasba, The Stroj, gledalci. To je res nekaj enkratnega. Vsako leto grem tudi v Sežano na Mali kraški maraton, letos sem bila prvič v Radencih in šla bom še na Prekmurski maraton. Dvakrat sem bila tudi na teku trojk.«
Užitek
Tek v skupini je večja motivacija, je drugače, pravi. »Velikokrat se počutim, da bom kar umrla od izčrpanosti, ampak potem si rečem, če ona zmore, zmorem tudi jaz. Ko vidiš, da se tudi drugi mučijo, a ne odnehajo, vztrajaš tudi sam. Pri skupinskem teku je nalezljiva neka vedrina, neki zagon. Saj morda se komu zdimo kot bebci, a kaj me briga. Užitek pride na koncu, ko je konec teka. To je super občutek, a vse skupaj je povezano z užitkom. Tako kot pri smučanju – ko smučam kot nora in grem potem na kavo, uživam na soncu in sem zadovoljna s seboj in življenjem. To je užitek. Vse skupaj, od mučenja, prečkanja cilja do sreče po koncu treninga – to je užitek. Užitek, da si nekaj naredil zase. Ne moreš uživati, če se prej nisi nič potrudil,« pametno zaključi zadovoljna babi Diana.
Za jesensko prilogo Aktivni napisala Tina Lucu. Foto: Primož Predalič.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
