25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

5 poglavitnih razlogov, ki nas zadržijo v nezdravem razmerju

5 poglavitnih razlogov, ki nas zadržijo v nezdravem razmerju (foto: Profimedia) Profimedia
1. 9. 2018

Če bi na primer ugotovili, da neka krema škoduje vaši koži, bi jo verjetno prenehali uporabljati. To bi bila racionalna odločitev. Kaj pa, ko pride do odnosov. Zakaj prav tu razum popolnoma odpove.

Zakaj smo tako pogosto priče – bodisi v tretji ali prvi osebi – ljudem, ki vztrajajo v razmerjih, za katere je v številnih pogledih očitno, da zanje niso ugodni. Niso zdravi. Na to jih opozarjajo prijatelji, sorodniki in predvsem lastna čustva. Taista čustva – jeza, razočaranje, obup –, ki jih je pogosto tako težko nadgraditi v dejanja.

Kje se zatakne?

1. Strah

Ta nujni preživitveni mehanizem naše rase je eden od poglavitnih razlogov, ki nas zadržijo v nezdravem razmerju daleč prek smiselnega roka trajanja.

Ni treba poudarjati, da se v vsakem odnosu naberejo nekateri pozitivni aspekti, brez katerih si po dolgih letih v dvoje težko predstavljamo nadaljnje življenje. Skupne točke, ki se nam zdijo popolnoma nenadomestljive, če bi iz razmerja pobegnili in iskali na novo. Morda je to fantastičen seks, popolno ujemanje v telesni kemiji, zato se bojimo, da takšne kompatibilnosti med rjuhami ne bomo našli nikoli več. Morda pa nas omreži le partnerjevo razumevanje – da nas spoštuje in razume, kdo smo in zakaj počnemo, kar v življenju počnemo. To potem tako cenimo, da spregledamo vse tisto, zaradi česar odnos v bistvu sploh ne funkcionira.

In ob misli, da bi razmerje končali, naši možgani preklopijo v paniko. Prevzame nas strah, ki se potencira z neštetimi vprašanji o namišljenih posledicah. Kako bomo račune plačevali, če bomo sami? Kaj pa, če nam nikoli več ne uspe zgraditi novega romantičnega razmerja? Kaj pa, če nas nihče več ne sprejme takšne, kot smo? Kaj pa, če seks nikoli ne bo več tako dober, kot je zdaj?

V strahu pred najslabšimi scenariji zato raje izberemo zlo, ki ga poznamo, kot zlo, ki ga ne. Neznano je vedno najbolj strašljivo. In strah pred neznanim je močan paralizator, ki nas lahko za dolgo zamrzne v nečem, kar bi morali že davno pustiti v preteklosti.

2. Nizka samozavest

Ko se pogovarjamo o ljudeh z nizko samozavestjo, imamo običajno v glavi stereotip­no sliko sključene, sramežljive osebe, nezadovoljne s svojo podobo, ki tiho tava po poteh življenja. A to je prav to – stereotip, ki ne zaobjame vseh ljudi, ki se s to težavo soočajo v intimnem razmerju.

So namreč ljudje, ki so povsod drugod v svojem vsakdanjem življenju energični, aktivni, ustvarjalni, pozitivni, ki odlično funkcionirajo na delovnem mestu, so družabni in zabavni, srce vsake družbe. So torej definicija samozavesti na dveh nogah. V odnosu pa vsa ta njihova čarobna samozavest skrivnostno izpuhti.

Partner je namreč oseba, ki nas pozna v naše najbolj zasebne nianse, zato se je številnim strašansko težko postaviti zase v razmerju, kjer je treba vse konflikte vedno reševati na najbolj osebnem nivoju.

Zato imamo včasih občutek, kot da se celotno telo upira temu, da bi na našem najbolj osebnem področju sprejeli kakršnekoli drastične odločitve. Drži potemtakem, da je v odnosih potrebna drugačna samozavest, podkrepljena s pogumom, saj se le tako lahko končno postavimo na prvo mesto in sprejmemo odločitve, ki so za nas najboljše.

3. Upanje

Naši možgani so močno orodje. In to moč lahko izkusimo tudi takrat, ko nas lastni možgani pričnejo prepričevati o lažnih scenarijih.

Tako si v razmerju, za katero globoko v sebi vemo, da ni zdravo, ustvarjamo lažno upanje o drugačni realnosti, namesto bi se z realnostjo, v kateri smo, soočili. Upamo, da bo razmerje po letih truda in delovanja za spremembe sčasoma vendarle postalo nekaj boljšega, kot je.

To upanje sploh ni slaba praksa, je pa dvorezni meč. Upanje mora namreč biti pri obeh partnerjih. Vizija o boljšem razmerju mora biti deljena. Če upa in se trudi samo eden v paru, je to upanje lažno.

A zavoljo pozitivnega razpleta, recimo, hipotetično, da sta oba predana ideji o boljšem razmerju. To je odličen začetek, ni pa garancija za rešitev nečesa, kar morda ne more obstati zaradi številnih nepremostljivih razlik (ja, to je resnični pojav, in ne le izgovor za razpad 90 % hollywoodskih zakonov).

Upanje in želja namreč nista dovolj, nujna so potem tudi dejanja, ki morajo ravno tako biti usklajena v tem, da sta oba pripravljena storiti tisto, kar je nujno. Tu pa zna priti do kakšnega semantičnega šuma. Ker nujno zanj morda pomeni, da bo začel umazane nogavice odnašati v košaro za perilo, medtem ko ona nujnost vidi v intenzivni terapiji za pare.

In čeprav je upanje ustrezna, če ne kar nujna podlaga za reševanja razmerja, ne sme biti razlog, da vztrajamo pri nečem, kar morebiti ni rešljivo. Upanje mora imeti racionalno osnovo. Mora razkrivati smisel tega, kar počnemo.

Da ne bo pomote – razmerja, ki so zašla, se lahko še vedno rešijo. Morda se celo utrdijo. A pri tem se ne smemo slepiti do neskončnosti. Nekje mora biti meja. Tudi če jo postavimo potem, ko smo že skoraj spreobrnili razmerje v srečno zvezo, pa se partner ponovno vrne k starim navadam in se vse skupaj hipno vrne na začetno točko.

4. Ego

Včasih smo resnično sužnji lastnega ponosa. Zato tu in tam lahko v slabih razmerjih vztrajamo le zato, ker nam ideja, da bi odšli, predstavlja neuspeh in posledično sramoto v svojih očeh in očeh tistih, katerih mnenje jim je pomembno.

Naj si bodo to znaki narcisizma, a dejstvo je, da nam včasih ego ne dovoli, da bi kar tako odšli od nekompatibilnega partnerja tudi zato, ker pri sebi vemo, koliko časa, energije, volje, ljubezni in denarja je bilo vloženega v odnos. Ko se vse te vložke spravi na papir, se morda zdi manjša izguba, če le požremo sanje o srečnem odnosu in nadaljujemo s tem, v kar smo že tako globoko zabredli.

Kot je seveda tudi res, da ego včasih preprosto ne zna ali noče priznati poraza. Ljudje, ki so naravnani k uspehu, se bodo težko soočili z vsakršno izgubo, zato je zanikanje pravih težav za njih lažje. Takrat se pričnejo tudi tisti znani izgovori, češ da so tako ali tako vsa razmerja kilava in da so prijatelji v še slabših odnosih. A to ni resničnost. To je le soočanje z resničnostjo, ki pa zahteva drugačne rešitve.

5. Pomanjkanje poguma

Ker to, da zapustimo osebo, s katero gradimo življenje v dvoje, osebo, ki je bila deležna ne le ljubezni, ampak tudi dostopa do najbolj intimnih kotičkov našega življenja, zahteva ogromno poguma.

Končati razmerje je tako čustveno kot tudi osebnostno ena najbolj drastičnih sprememb v življenju.

Prav zato se po prekinitvi romantičnega odnosa življenje skorajda obvezno postavi na glavo. Spremeni se čustvovanje, spremeni se način življenja, spremenijo se prioritete, spremenijo se navade, spremeni se tudi naš finančni status. Predvsem pa se pretrgajo najtesnejše vezi, ki jih lahko spleteta dva človeka, ki sta si nekoč bila neznanca. Zato se za ta boleči korak po navadi odločamo šele takrat, ko je bolečina vztrajanja v razmerju večja kot bolečina končanja razmerja.

In medtem ko čakamo, da se indikator na tej tehtnici bolečine prevesi v smer, ko bomo sprejeli pravo odločitev, se zavemo, kako neverjetno visok prag za emocionalne bolečine imamo ljudje. In koliko nepotrebne slabe volje pri samih sebi smo pripravljeni tolerirati le zato, da se upremo spremembam. To pa potem niti ni več pravilo zgolj za nedelujoče romantične zveze, mar ne?

Napisal: Darjo Hrib, foto: Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri