Danes bi rada poudarila to, da ne znamo več sodelovati in delati za skupno dobro. Se sliši čudno, ne? Kaj sploh naj bi bilo skupno dobro, se verjetno sprašujete.
Vsak od nas živi v nekem okolju, skupnosti, politično bi temu rekli v okraju ali mestni četrti. No, jaz sem še iz tistih časov, ko smo imeli krajevne skupnosti, pa je moja mami hodila občasno na sestanke in je pred drugimi vedela, katera šola se bo kdaj zgradila iz samoprispevka. Verjetno večina vas ne ve, kaj je to bilo. Ker ne živimo sami na neobljudenem otočku sredi oceana, smo nehote ali hote povezani z mnogo ljudmi, ki jih poznamo ali ne, pa ti krojijo udobnost in varnost našega bivanja.
Če skrbimo zgolj za lastne riti in nam ni mar za sočloveka, to verjetno tudi kažemo s svojim vedenjem in odnosom do okolice. In žal z lastnim zgledom oblikujemo svoje otroke v pomanjšane sebe. Ki prav tako sebično skrbijo zgolj za svoje udobje in užitek. In ne znajo sodelovati. Pravzaprav je bolj primerna beseda, da tudi nočejo ter imajo cel kup izgovorov. Po mojem mnenju sta sodelovanje in participiranje osnovni predpogoj, da lahko naša družba začne malce bolj gledati izven ograj, plank, zakoličenih plotov in si upa odpreti škure na ozkogledih pojmovanjih delovanja v okolju in skupnosti.
Opazujem, kako se vede današnja mladina. Kar nekaj najstnikov obiskuje mojo Svetovalnico, v kateri jim pro bono svetujem, kako oblikovati lastne cilje in vrednote, ki jih motivirajo na poti k odraslosti in k sprejemanju odgovornosti za izbrane določitve. Ko zaznajo, da nisem neka stroga in tečna 'tršica', ki jim bo morila tako, kot jim starši, pa profesorji v šoli, pa mogoče nona, preden da kakšen evro vnuku ali vnukinji, in ko si postavijo določene cilje, se znajo poriniti iz svoje cone udobja v akcijo spreminjanja osvojenih vzorcev, ki so mulca pripeljali v pozicijo, ko sam ne ve, kako naprej. Ko sodelujem s starši in z dotičnim najstnikom ali najstnico, se oblikuje naveza, ki dobro deluje, ko vsak od sodelujočih ve, da se s skupnimi močmi, podporo in razumevanjem lahko premakne zabetonirano mišljenje, da je itak vse brez veze.
Z zgornjim primerom želim sporočiti, da je sodelovanje nujno potrebno na vseh področjih. Le tako lahko vsi skupaj naredimo spremembo. Pa če se zavedamo, da so spremembe edina stalnica v življenju, potem sploh ne bi smel biti problem se odločiti za sodelovanje. Gremo nazaj k uvodnemu delu: skupno dobro?
Menim, da ko razmišljamo pozitivno, konstruktivno, se poskušamo iztrgati lenosti in preglobokemu udobju ter gremo v akcijo, v kateri lahko pokažemo naše človeške in humane potenciale, potem delamo v skupno dobro, ko vsi v neki skupnosti imamo nekaj od tega.
Skupno dobro je raztegnjeno na vsa področja človekovega delovanja, od umetnosti, kreativnosti na vseh področjih, do ekonomije in politike. Ker po tihem si želim, da bi mi, ki smo med drugim tudi volivci, znali voliti takšne posameznike na pozicije moči, ki se ne bi povampirili oblasti in moči ter zlohotnosti, ampak bi delali v skupno dobro. Ker tudi otroci teh politikov živijo v neki naši skupnosti. In če politiki (ne pozabimo dragi moji – mi jih izvolimo!!) želijo svojim potomcem zdravo, spodbudno in delujočo skupnost, potem jim ne bo problem delovati tako, da bo za vse nas najboljše.
Vem, sem pač vedno realni utopični optimist, ki kar naprej verjame v dobro ljudi. Tega nočem spremeniti! In zato danes pozivam vse vas, da začnete kar delovati in ne zgolj razmišljati, za dobro vseh. Gre od mikro na makro skupnostni nivo. Če vsak naredi majhno spremembico, se bo to kumulativno začelo slej kot prej poznati v boljšem razpoloženju vseh nas. Akcija! Gas!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
