Zakaj tako z lahkoto zamerimo in tako težko odpustimo

Zamere so bile v tej celici kratkotrajne, rezultat besa in frustracij, ki pa so do naslednjega družinskega kosila že izpuhtele. Iz praktičnih razlogov, se ve, ker bi zamera onemogočila, da drug na drugega prekladamo pospravljanje posode, odnos smeti in druga nadležna gospodinjska opravila. Potem pa sem stopil v svet odraslih in odkril, da so ljudje, ki iz zamer ustvarjajo prave umetnije.

Ko iz enačbe odvzameš sorodstveno komponento, je jasno, da se lahko zamere gojijo na popolnoma drugačnih ravneh, ker nič ni bolj enostavno, kot zameriti nekomu, s katerim si že tako ali tako bolj na silo ohranjal civiliziran stik. A ker vendarle živimo v tisočletju, ko ni več v trendu, da svoja nestrinjanja izražamo z mlatenjem ljudi s stegnenico mastodonta, so zamere postale uporabni psihološki vzvodi za trpinčenje sovražnikov, dokler si ne zamislimo optimalnega načrta za maščevanje ali pa nas pobere od stresnega holesterola, ker smo trideset let vsa čustva fiksirali zgolj v to negativo.

Vse vrste zamer

Danes poznam kar nekaj ljudi, ki so pravi mojstri ohranjanja zamer in so sposobni dobro skovano zamero vleči tudi po leta, desetletja in celo s seboj v grob. Po nekih novejših psiholoških študijah se je pokazalo, da ogromno ljudi niti ne ve, zakaj jim je nekdo zameril, oziroma niti ne vedo, da jim je kdo zameril. Narava zamere je običajno takšna, da nekdo preprosto prekine stike z drugo osebo iz tega ali onega razloga, medtem ko druga oseba niti ne ve, zakaj se je odnos prekinil. Lahko ugiba, lahko predvideva, a ker je komunikacija že ob začetku zamere prekinjena, mnogokrat niti ni jasno, za kaj naj bi se morda bilo treba opravičiti. Ker pa se s prekinitvijo odnosov posledično še ukine vsakršna možnost podajanja opravičila, zamera traja in traja.

Potem pa je tu tista druga stran zamer. Tista bolj jasna in brez vsakršnih dvoumnosti. Tu, kjer je zamera utemeljena ali pa vsaj ima neko jasno izhodišče in si tisti, ki zameri, lahko dovoli biti še kako ustvarjalen. Kot recimo Alan Markovitz, lastnik striptiz kluba iz Michigana, ki se je po ločit­vi odločil biti še kako konstruktiven s svojo zamero do bivše žene. Kupil je hišo ob hiši, v katero se je njegova bivša preselila z novim izbrancem, in na teraso postavil ogromen kip roke, ki kaže sredinec. Kip lahko njegova bivša zdaj vidi iz premnogih oken svoje hiše, ponoči pa je še osvetljen, saj njegova zamera nikoli ne počiva. Kip je tako permanenten opomin, da ima gospodič, ki ga sicer toži kar 700 eksotičnih plesalk, verjetno malce svojevrsten pogled na romantične odnose.

Zdaj gre zares

V tem svetu, prežetem z zamerami, je tako nekega dne naneslo, da sem zameril tudi jaz. Pri prijatelju me je po mnogo letih zmotilo nekaj, kar me očitno ni dovolj zmotilo nikoli prej, in splet okoliščin je napeljal, da lahko tudi jaz serviram eno čisto pravo zamero. In se je zgodila. Ker sem imel na tem področju bolj amaterske izkušnje iz domačih logov, kjer so zamere trajale le do točke, ko je nekdo postal lačen in smo morali organizirati neko obliko hranjenja, sem se je lotil šolsko. Po pravilih. Kot sem se priučil iz pripovedi in ljudskih modrosti iz anekdotnih primerov znancev. Ker sem po naravi potrpežljiv, je potem trajala pet let.

Ta zamera je bila tistikrat daljša emocionalna investicija kot vsa moja pretekla romantična razmerja, s tem pa je seveda postala pomemben del moje realnosti. Vendarle se ti vsaj nekoliko spremeni dinamika vsakdanjega življenja, če v njem nenadoma ni več nekega dolgoletnega prijatelja. Če nič drugega, moraš vsakič znova razlagati, kaj je bilo, zakaj je bilo in ali se bo morda že kaj spremenilo. Tako sem bil prisiljen vsakič znova pogrevati to zamero, dokler se tudi meni ni v mislih utrdila kot neki konkreten segment moje vsakdanjosti. Postala je del moje identitete. Bil sem tisti, ki zameri. Na dolgi rok. Sprva se mi to ni zdelo nič takšnega, sčasoma pa sem ugotovil, da to ni breme, s katerim se želim zbujati do konca življenja.

Dlje kot je zamera trajala, bolj mi je postajalo jasno, da je ta psihološka agresija v bistvu zelo močna fiksacija. Prevzame del zavesti in ti sčasoma začne spreminjati tvoj celotni psihološki ustroj. Ko imaš na grbi eno zamero, ni težko dodati še nove, dokler te ne postanejo že kar rutiniran način obračunavanja z vsakim, ki naredi še tako trivialno napako. Zato je bilo treba ta pristop zdraviti v jedru.

Od negativnega k pozitivnemu

Po petih letih mi je postalo jasno, da moram to zamero nekako končati, preden postane tako zažrta v moj obstoj, da jo lahko dodam kar na življenjepis. Za nasvet sem se obrnil tja, kjer so nasveti vedno na voljo –­ k spletnim strokovnjakom. In dobil v bistvu zelo dober namig, kako zamero pozdraviti – korak po koraku. Najprej sem moram identificirati razlog za zamero.

Povedano po pravici, pet let pozneje sem imel v spominu le obris nekega razloga, ki je takrat vodil do tega stanja, kar me je na svoj način opomnilo, da če se ne spomnim, verjetno niti ni bilo tako hudo. Potem sem se postavil v čevlje prijatelja, ki sem mu zameril, pogledal na situacijo iz njegove perspektive in sprevidel, da so bila njegova dejanja vedno popolnoma v skladu z njegovo naravo. V bistvu niso bila niti presenetljiva niti sporna, očitno pa so mi ravno na tisti dan, pred petimi leti, bila dovolj moteča, da mi je glavi nekaj preklopilo.

Po tem koraku se mi je odprl širši pogled na trenutno stanje. V nečem, kar se je leta in leta zdelo kot nekaj negativnega, sem začel iskati znake pozitivnega. Odkril sem, da se je v teh letih precej spremenilo, med drugim tudi moj pogled na svet in način, kako sprejemam druge ljudi. Vendarle se ves čas učimo in poskušamo biti bolj razumevajoči, dostopni in tolerantni. Čista vest je zdrava vest. Nekaj globokih vdihov pozneje mi je potem le odleglo, vedoč, da ni potrebe, da ta zamera ždi nad mojo glavo kot kakšen nepopravljiv črn oblaček iz stripa. Temu je končno sledil še zadnji korak: sprejetje drugačnosti in pozaba na zamero.

Zato sem v telefonu poiskal že davno pozabljeno številko prijatelja in po petih letih poslal sporočilo. Se mi zdi, da sem tisto noč potem spal veliko bolje.

Fotografija: Profimedia

Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem