Besedo hipokrizija bi lahko prevedli kar v hinavščino, licemernost ali v dvoličnost. Mislim, da vsi veste, kaj beseda hinavščina pomeni. Ali pač ne?
Hipokrizija se plazi med nami. Drugim očitamo vse sorte napak, na sebi jih pa ne vidimo. Druge ljudi obtožujemo, da nekaj počnejo, in kažemo s prstom na njih, hkrati pa sami naredimo nekaj enakega ali zelo podobnega. Vsak od nas se je zagotovo kdaj obnašal dvolično. Ljudje smo šibki v svojih moralnih vrednotah in vrline se pokažejo, ko se počutimo varne, sprejete in nas nič ne ogroža. Vrline prav tako imamo vsi, le delati je treba na tem, da jih kultiviramo, zalivamo, gojimo in tudi izrazimo, ko je treba.
Hipokrizije je vse polno okoli nas. Najbolj hinavski so politiki, ki so vsem na očeh. Oblast in moč, da vladajo ljudstvu, jih dela dvolične. Na eni strani obljubljajo rešitve in dajejo nerealne obljube, druga stran njihovega lica pa je kupčevanje pod mizo, dogovori, spremembe in odločitve, ki so na koncu drugačne, kot so bile sprva obljubljene.
Hipokritični so tisti posamezniki, ki na primer udrihajo čez tiste, ki utajijo davke, ker s tem menda ropajo tudi nas vse, saj država kot celota ne dobi dovolj sredstev za normalno funkcioniranje vseh ustanov, hkrati pa sami utajijo plačilo davka, ko gre za njihova podjetja ali dejavnosti.
Skratka, kot vidite, je hinavščina ena slabših človekovih lastnosti. Radi smo hinavski do nekoga, ki mu zavidamo, pa mu v pogovoru laskamo in se prilizujemo, trosimo komplimente, potem pa čez njega govorimo komu drugemu, da sploh ni v redu, da je vzvišen in oh in sploh nemogoč. Očitno ne zmoremo najti velikodušnosti, prijaznosti in veselja, da bi sočloveku privoščili nekaj, česar sami pač nimamo. Poznate tisto misel, da sem sam srečen, ko je drugi srečen?
Dostikrat se hipokrizija skriva za navidezno vljudnostjo, ko nekaj govorimo, drugo pa mislimo. In to, kar mislimo, ima običajno negativno konotacijo, zavist, ne privoščimo drugemu sreče, blaginje, uspeha. Imamo pač slabosti, ki nam udarijo ven takrat, ko včasih tudi nehote naredimo nekaj, kar smo mogoče še včeraj obsojali in se zgražali. Torej mi neko dejanje ali situacijo obsodimo in se ne strinjamo s potekom ali izvedbo, naslednjič pa jo kreiramo sami in tega seveda niti ne opazimo. Tako licemerski pač smo.
Smešno pri vsem je to, da smo že tako navajeni na vse sorte hinavskih misli, da se sploh kaj dosti ne vznemirjamo, ko sami postanemo dvolični. Mislimo si, da je pač svet okoli nas takšen, kaj pa je narobe, če smo še mi. Pa vseeno bi nas vse malce pobarala in predlagala, da ozavestimo svoj notranji svet, svoja občutenja in da iskreno pokažemo tudi svoje navdušenje, entuziazem, ljubezen in kar je še vseh preostalih lepih čednosti in izražanj. Tako si bomo ustvarili svoj notranji svet svetel, pozitiven in ljubeč, pa še ne bo prostora za hipokrizijo in podobno navlako.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na družabnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
Avtorica prispevka je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja Melita Kuhar Pucko, ki vodi projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si.
