Hvalnica promiskuiteti

Saj ne, da v zvezah

z ženskami ne bi bili pošteni . . ampak vsak pravi dec je kdaj v življenju imel – ali pa se mu to dogaja celo prav zdaj – obdobje, ko ga, no, prav pošteno serje naokoli. In kdor je pri tem še za spoznanje izobražen, ve, da se temu početju reče – promiskuiteta.

Takrat, v takšnem kontekstu, nam beseda poštenost ne pomeni kakšne posebne vrednote. Oziroma se s takšno svojo zadržanostjo tudi navzven ne bi pretirano postavljali. Še več, niti ženske niso kaj dosti navdušene nad takim, ki nima za seboj prav nobenih tovrstnih izkušenj. Kaj naj si pa mislijo o njem? Tisto, kar je verjetno res – da je, vsaj na tem področju, pač zguba.

No, v moškem svetu gotovo obstajata dva izrazita odklona, po eden v vsako smer. Po svetu hodijo tudi povsem neseksualni tipi, ki jih spolno udejstvovanje in njegova pestrost pač res ne zanimata. In na drugi strani taki, ki jim tudi resna zveza s stalno partnerko niti za ščepec ne zmanjša poželenja po drugih – in se v tej smeri brez zadrege tudi ravnajo. Neka sredina, neka norma pa vendarle obstaja – in v te okvire spada, recimo, precejšnja večina zdravih uravnovešenih odraslih moških. Za nas je značilno, da svojim resnim družicam ne skačemo za vsakim vogalom čez plot, hkrati pa je tudi res, da je v našem vrednostnem sistemu, vsaj teoretično, tisto za spoznanje razuzdano početje vendarle nekako prej frajersko kot pa nekaj nezaslišano nemoralnega.

Vsakodnevne intrige

Že v načinu vsakdanjega pogovarjanja med prijatelji je zaznati, da tudi tisti skrajno pošteni posamezniki – razen res hudih zategnjencev – prav rade volje navržejo kakšno opazko, ki bi, če bi beseda postala dejanje, nesporno sodila na področje prepovedanega. (To, ali se, na drugi strani, med seboj podobno pomenkujejo tudi ženske, nas tu načeloma ne bo zanimalo. Tudi zato, ker daleč ne bi prišli: eni bi zatrjevali, da to resda počno tudi one – vendarle spričo svoje ženske zadržanosti precej manj; spet drugi pa, da spričo svoje že siceršnje večje medsebojne besedovalne povezanosti še veliko bolj. Rešitev je izmuzljiva in morda tudi ne samo enoznačna. )

Ampak pustimo tole teoretično razpredanje – in se, če ste za to, podajmo v konkretnejšo zgodbo. Povedal vam bom kakšno praktično izkušnjo, vi pa se, če želite, z junakom identificirajte, morda primerjajte . . ali pa ga imejte za, no, karkoli boste pač sami presodili.

Izpoved

Tako kot večina zelo mladih fantov tudi jaz v svojih pubertetniških časih nisem imel niti najmanjše resne priložnosti za sploh karkoli konkretnega v tem našem smislu, kje neki šele za kakšno promiskuitetno vedenje. No, pa tudi svoji prvi pravi punci potlej (recimo ji Jana, tako kot že v nekem mojem romanu), tam pri dobrih šestnajstih, sem bil zvest vse leto in nekaj več, kolikor sva pač hodila. In kako otroško naivno, prav ganljivo – bi bilo iz sedanje perspektive mogoče izjaviti – sem nato odreagiral, ko sem se zaljubil v neko drugo (za kontrast naj bo Nena): ne da bi imel pri njej kakšne oprijemljive šanse, sem Jano pač nepreračunljivo zapustil. In ostal spet brez vsega. Še slabši občutek mi je ustvarjalo tisto kar nekam verjetno dejstvo, da bi se Nena z mano morda celo z veseljem tudi kdaj malo pozabavala – če bi jaz, teslo, pač imel doma za vse poskrbljeno in v zvezi z njo nobenih posestniških načrtov.

No, takšne in drugačne, vsebinsko pa med seboj podobne, namreč nekoliko svetniške faze, ne sicer preštevilne, sem preživljal nato še v nekaj nadaljnjih zvezah – in tudi zunaj njih. Zgodilo se mi je, da je recimo kakšna zelo mikavna deklina (recimo Nina) pokazala, da sem tudi jaz njej všeč in da načeloma ni kakega hudega vzroka, da se ne bi v kaj podala. Tudi tisto malenkostno dejstvo, da ima resnega fanta (in njena predpostavka, da sem jaz kot trenutni samec pač osvobojen slehernega pomisleka v zvezi s tem), je ni oviralo. No, mene – spet bi lahko rekli nekaj takega kot: bebca – pa pač je.

In da se ne bomo delali samo lepega in ubogega: svojo drugo resno punco (ta bi bila lahko lepa Brena) pa sem kdaj tudi prevaral. Vendar naj povem, da v sedmih letih le nekajkrat, in še to le v tistem bolj začetnem obdobju najine zveze – ko pri nas med drugim tudi še ni bilo pomenljivejših informacij o aidsu. Kakor hitro pa se je ta grožnja izkazala za nekaj resničnega, sem se za mnogo let zamotal v lupino te najine zveze in si pripovedoval, da je to najboljša mogoča zaščita … Saj bi bila. Ko si ta moja tedanja draga v tistih letih ne bi na drugi strani tako rekoč športno nabirala raznoterih poznanstev in vsega pripadajočega – v svoji preproščini pa sem pač verjel, da bi mi že sama povedala, če bi mi imela kaj …

No, povzetek te njene zgodbe sem izvedel znatno po tistem, ko sem z njo nehal . . in začel – hecno, kaj? – z njeno sestrično v drugem kolenu (in pravkar mi bo domačih nazivov, ki bi bili primerni označevalci teh lepot, ki sem jih bil deležen, dokončno zmanjkalo). Ta Julia Roberts mi je spet vrnila vero v smiselnost tudi moje zvestobe – dokler … Dokler (bodimo džentelmen in uporabimo dvojino) se nisva začela tako najedati, da bi bilo neprimerno bolje, če bi imela vsak na svoji strani tudi po nekaj krepkih afer, pa bi naju to menda razbremenjevalo.

Skratka, ne glede na to, ali sem to res jaz ali pa le izmišljen literarni junak, govorim vam o človeškem primeru – da je nekdo lahko pravzaprav izrazito monogamno usmerjen, pa se mu naposled, skozi leta čudnih izkušenj, vendarle pokaže, da je to njegovo “poštenje” zanj samega lahko nesmiselno, tudi boleče – in celo drugi ga imajo spričo tega za nesposobneža in omejenca.

Ozrl sem se bil torej po teh svojih deloma še vedno mladih letih, po majhnem številu resnih, pa naposled vseh po vrsti brezzveznih zvez, po nič dosti večji cifri, pričujoči o celokupnem izkupičku mojih mačevskih trofej – in ugotovil, da bi bilo po vsem tem nemara pametno tudi še kaj postoriti. Kdaj kaj zaletavega, ne tako odgovornega, ne pretirano obremenjenega z moralnimi podvprašanji – po domače: malo se še zares naživeti.

Vsega lepega je enkrat konec

Eni se poročijo, drugi pa raje še malo mojstrijo teren – in vse bolje sem se postopoma tudi sam znašel in počutil v tej vlogi že kar nekoliko zakrknjenega samca. Je že res, da tuintam katera pričakuje kakšno resnejšo zvezo iz tiste začetne avanturice; a saj nismo navsezadnje nikoli nikomur ničesar takega obljubljali . . In današnje ženske so pravzaprav zelo emancipirane, marsikatera celo v najgloblje vzeto čustvenem smislu, tako da je lahko seksualna „žrtev“, izkoriščena stran prav tako tudi moški . .

S takimi argumenti si takle naš ljubezenski vagabund, postopoma vse bolj srednjeletni in vse premetenejši in sposobnejši, v nekem pogledu tudi navzven čisto pošteno ohranja razbremenjeno vest. In dokler v njegovem življenju ne nastopi kdaj morebiti neka spet čisto nova, neznana vrednota – mu pustimo, da s tem svojim prej prijetnim kot obsojanja vrednim poletavanjem naokrog kdaj ponekod tudi na tistih drugih straneh poskrbi za malo manj osamljen in vsaj po občutku bolj smiseln trenutek bivanja.

Smo moški res bolj promiskuitetni kot ženske? Verjetno, celo zagotovo. Ampak upoštevajte, da v primeru samih zvestih žensk na svetu in pri spolnih razmerjih ena na enega ta računica logično matematično ne bi vzdržala. Rešuje jo to, da tiste, ki si torej že privoščijo več moških, si jih v številnih primerih dejansko: na stotine in tisoče. (Poznamo jih tudi pod različnimi strokovno ustreznimi nazivi. )

Zanimiv dokaz moške promiskuitetnosti so – na prvi pogled nenavadno – homoseksualci. Povprečen topli brat ima za seboj vsaj desetkrat več raznovrstnih spolnih partnerstev kot običajen heteroseksualnež njegovega ranga. Pri njih pač ni tistih ženskih zavor – in če sta si všeč, sta oba kaj hitro za. Paradoks je, da so v tem nikakor ne nepomembnem smislu ti ljudje še veliko bolj „moški“ kot pa mi običajneži, ubogi osvajalci ženskih src.

Artur Štern