Izpoved Slovenke: "Če se iz šole nisem vrnila do enih, zame ni bilo kosila."

"Že kot deklica sem bila fizično in psihično maltretirana s strani očeta in brata. 

Edina, ki me je zaščitila, je bila mama, ker je tudi sama občutila nasilje moža. Mama je izgubila voljo do življenja. Ko sem bila stara osem let, je hotela končati agonijo in zažgati skedenj, poln sena, zraven pa bi končali tudi midve.

Takrat naju je rešil sosed, ker je slišal moj jok in klice na pomoč. Mislila sem, da bo očeta to kaj prizadelo in bo prenehal s svojimi dejanji. Žal se to ni zgodilo.
Čez tri leta je zaradi nezdravljenja mamo zadela možganska kap. Po enaindvajsetih dneh trpljenja je preminila. Takrat se mi je podrl svet. Bila sem kot bumerang med očetom in bratom.

Še eno leto ni minilo od njene smrti, ko se je oče ponovno poročil. K hiši je prišla mačeha v pravem pomenu besede. Takrat sem tudi jaz poskušala narediti samomor, ker enostavno nisem videla druge možnosti.

To sem poskušala trikrat, pa mi ni uspelo. Pri tretjem poskusu me je rešil mali bratranec, fant je bil takrat star dvajset let. Takrat mi je dal pridigo in mi zabičal, da ne smem nikoli več poskusiti kaj takega.

Po tem sem nekako začela razmišljat in sem se – kolikor se je dalo – izogibala očetu in bratu.

Bila sem večkrat lačna kot sita. Če sem šla v šolo in se nisem vrnila do enih, zame ni bilo kosila. To se je dogajalo redno, saj se nam je pouk končal petnajst čez eno, zato sem domov prišla okrog druge ure. 

Če ne bi bilo tako dobrih sosedov, bi bila še večkrat lačna. Dokler je bilo sadje, sem se preživljala s tem. Bližnji sorodniki pa niso vedeli ali niso hoteli vedeti, kaj se pri nas dogaja.

Brat in oče sta me pretepla, da sem dva tedna ležala v ranah in podplutbah, dvakrat sem zaradi njiju imela tudi pretres možganov. Potem pa sem zaradi nerednega obiskovanja šole še zaostala v petem razredu.

Očetu je bilo pomembno samo, da sem zjutraj ob petih vstala, šla v hlev nakrmit živino in vse počistit, potem pa sem se večkrat umila z mrzlo vodo, da sem lahko nesla mleko k strankam. Ker sem to počela, sem prvo uro v šoli vedno zamudila, stvari pa so se iz leta v leto še slabšale. 

Kljub temu sem želela končati še osmi razred, vendar mi ni uspelo, ker nisem imela denarja za šolske zvezke in ostale potrebščine.

Takrat sem šla na skrivaj paziti otroke, in ko je ena družina v Ljubljani iskala gospodinjsko pomočnico, sem se v trenutku odločila in šla.

Tam, pri tej družini, sem šele zaživela. Sprejeli so me in me imeli radi, delo mi pa itak ni delalo težav, saj sem bila navajena hujšega. Po enemu letu so mi našli delo za čistilko, pri njih pa sem še naprej skrbela za stanovanje in hrano. 

Tako so tekla leta. Potem sem spoznala fanta in ustvarila sva si družino.

Fant, moj mož, je bil čudovit in srčen človek. Vse bi imela, če bi le imela zdravje.
Žal naju je le-to pestilo, tako da je mož lani izgubil bitko z boleznijo.

Zdaj sem sama z lepimi in manj lepimi spomini. Potem mi pa reče nekdo, kako je meni fajn. Ja, res mi je lepo, vendar je bila do tega lepega življenja dolga trnova pot."

Vir: Cosmopolitan.si

• Preverite tudi: Vas zavirajo slaba prijateljstva? Naredite test!

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?