Čigava je pravzaprav odločitev o tem, ali bo ženska imela otroke ali ne?
"Če obstaja kaj podobnega biološki uri, se moja nikoli ni ustavila. Že v srednji šoli, ko so moji sošolci načrtovali prihodnost in otroke s svojimi dragimi osebami, sem vedela, da želim nekaj drugega.
Hotela sem biti umetnica. Hotela sem živeti v New Yorku. In nisem hotela imeti otrok.
Čeprav si otrok nisem želela, sem predvidevala, da jih bom nekoč vseeno imela. Moji starši in prijatelji niso pritiskali name, ampak jim tudi ni bilo treba, saj nas (ženske) kultura sili v to, da imamo otroke.
Zato sem se vpisala v šolo umetnosti in skušala doživeti čim več neodvisnega življenja, preden bodo prišli otroci in pokončali moje ambicije.
V svojih 20. in 30. letih sem imela nekaj partnerjev in malo manj resnih razmerij. Imela sem srečo, da tema o otrocih ni nikoli prišla na dan in da sem lahko nadaljevala s svojim življenjem in uresničevanjem ambicij, brez distrakcij in drame, ki jo partnerji prinesejo. Vse več prijateljev se je poročilo in ustvarilo družino. Živeli so življenje, kot ga sama nisem hotela, a sem si (čudno) še vedno prizadevala, da ga uresničim.
Nenavadno je, kako se želja po tem, da bi nekam pripadali, vtihotapi v življenje, tudi če si srce tega resnično ne želi.
Svoj 40. rojstni dan sem tako preživela brez moža, otrok in telesa supermodela. Očitno mi je spodletelo v vlogi ženske. Po 40. letu pa se je zgodilo nekaj nenavadnega: nehalo me je skrbeti, kaj si mislijo drugi in kaj bi kot ženska morala početi. Opomnila sem se, da že od začetka nisem hotela otrok in spoznala, kako srečna sem, da mi je to uspelo uresničiti.
Spet sem začela hoditi na zmenke in bilo je prav osvobajajoče, ko nisem mislila na to, ali bi bili ti moški dobri očetje. Dokončala sem šolo, se vrnila v New York in začela snemati dokumentarne filme. Ustvarila sem kar nekaj filmov, ki so po mojem mnenju prispevali nekaj dobrega svetu in jih zagotovo ne bi bilo, če bi pred tem postala mati.
Ko sem spoznala moškega, ki bi lahko postal moj mož, sem bila stara nekaj čez štirideset in imela dobro predstavo o tem, kdo sem. Na srečo sva se strinjala glede otrok že na začetku. A ko je razmerje postalo resnejše, je resen postal tudi pogovor o otrocih.
Povedal mi je, da o otrocih ni razmišljal, ker nikoli ni srečal prave osebe. Sedaj pa pušča to možnost odprto, seveda če se jaz strinjam.
Vedela sem, da je odgovor samo en: Zares si ne želim otrok. Izteklo se je dobro, saj mu je več pomenilo, da ostaneva par, kot da bo kdaj oče. Po osmih letih zakona ne obžalujem, da nimam otrok.
Še vedno je žalostno, da za ženske, ki nimajo otrok, pravimo, da so sebične. Opravičevati moramo svojo izbiro, razlagati, da ne sovražimo otrok in da ima naše življenje tudi brez njih smisel.
Nihče pa ne vpraša staršev, zakaj so se odločili imeti otroke."
Povzeto po flightandscarlet.com
Preverite tudi: Ljudje, ki so zasvojeni z nesrečo, imajo TE lastnosti
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?