Verjetno se sliši rahlo 'znucano', ampak danes se bomo spraševali, kaj sploh je osebnostna rast. Mislim, da je za vsakogar nekaj drugega, odvisno od tega, kako gleda na sebe in kako se odziva na okolje in izzive, ki mu jih življenje meče pod noge.
Za mene je osebnostna rast samozavedanje, da se zdaj drugače odzovem na neko situacijo, na katero bi še pred kakšnim mesecem dni reagirala drugače. Ko sem v stanju, ki ga občutim kot utesnitev, ali ko se dogaja nekaj, kar ni v skladu z mojo vizijo dogodka, si to po novem tudi priznam oziroma odreagiram drugače kot včasih.
Razmišljam, da če delamo na sebi in s seboj, sčasoma začenjamo ozaveščati vsebine, ki nas res motijo in nam rušijo notranje ravnovesje. Zaradi vzgoje, pričakovanj okolja, bontona ali kar tako, da nam ni treba razlagati, da smo čudni, se običajno odzovemo tako, kot drugi pričakujejo, čeprav to ni tisto, kar si sami želimo ali čutimo. Pa tako spravimo kar sami sebe v kot, ko delamo nekaj, česar pravzaprav ne želimo ali nočemo. Prepričana sem, da vam tele vrstice odzvanjajo in da poznate tovrstno notranjo stisko.
Ko sami zmoremo ugotoviti in tudi okolju sporočiti, da nam nekaj ne ustreza, čeprav bomo za to pokasirali čemeren ali zvedav pogled, potem smo počasi že na poti, ko ne gremo 'več čez sebe', ampak ravnamo v skladu z notranjimi željami ali potrebami, in ne zgolj zato, ker se nekaj spodobi ali je tako prav za druge.
Osebnostna rast je seveda raztegljiv pojem in vsakemu od vas verjetno pomeni kaj drugega. Sama menim, da je to tisti notranji mir, ki ga občutimo, ko delujemo v stiku s sabo, in se seveda spreminja v skladu s tem, kako mi razvijamo dojemanje pritiskov iz okolja in kako sami razumemo spremembe, ki se dogajajo znotraj nas samih. Sem zakomplicirala?
Da ponazorim: povabljena sem na zabavo, pripravila sem se na praznovanje rojstnega dne ter fajn družbo, ko se izkaže, da bo treba iti še na drugi konec mesta na neko drugo praznovanje in da seveda gremo kar skupaj. Še pred kakšnim mesecem dni bi se ubogljivo usedla v avto, po možnosti peljala še nekaj drugih ter se delala na tej drugi zabavi, da se imam fajn, čeprav se ne bi imela, ker vem, da ko pride do večjih količin popitega alkohola, se začnejo ljudje vesti opitemu stanju primerno, ki pa mene iritira.
Pa si mislim, Melita, zakaj bi se izpostavljala in rinila v situacijo, ki bo po vsej verjetnosti zoprna, ko greš lahko domov in si narediš prijeten večer po svoje. Tako sem se presenetljivo za okolico odločila za odhod domov in bila pri tem deležna začudenih pogledov. Zavedam se, da bi morebiti lahko bila druga zabava krasna in polna izjemnih ljudi, a kaj, ko sem očitno že rahlo (pre)stara za nočno popivanje in kvazi zabavanje. Verjamem, da je številnim to super in se veselijo koncev tedna, ko si dajo duška, meni pa pač to ni neki dnevni presežek.
No, tale zgodba je kratek prikaz moje osebnostne rasti, ker sem si drznila ravnati v skladu s svojo potrebo po tem, da grem domov in ne da ustrežem drugim, kar bi seveda še pred kratkim naredila. Sem tuhtala nato še nekaj dni o tej odločitvi in se mi je posvetilo, da se ljudje lahko spreminjamo v sebi in da sprejemamo odločitve, ki so drugačne, kot so morda prej bile, a mogoče zdaj izvirajo iz bolj lastnega jaza.
Seveda je mnogo med vami takšnih, ki že od nekdaj ravnate tako, kot sami veste, da je za vas prav, in se vam zdi moja zgodba nenavadna. Osebno pa sem ponosna nase. Ozaveščam se, poskušam ohranjati notranje ravnovesje in pri tem uživati vsak trenutek življenja.
Avtorica prispevka je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja Melita Kuhar Pucko, ki vodi projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
